Sveti trije ateisti

Morda so bili res samo trije, morda jim je bilo tudi res ime Gašper, Miha, Boltežar, kakor smo si kristjani v teku časov začeli predstavljati, morda pa jih je bilo več in jim je bilo drugače ime. Evangelistu Mateju vse to ni pomembno. Zadošča mu, tako zapiše, da so bili neki modri z Vzhoda, znanstveniki, astrologi, morda celo čarovniki, ki so prišli v Jeruzalem iskat novorojenega kralja Judov, ker je vzšla njegova zvezda. Ta podatek je samo začetek škandalov, ki jih ponuja besedilo. Preseneča to, da nihče v Jeruzalemu ni vedel za to, čeprav je bilo vse skupaj zelo blizu. Preseneča to, da se jim na poti naprej ni pridružil nihče od Judov. Preseneča dejstvo, da so prav ti ljudje padli predenj in ga počastili, kar je izraz čaščenja Boga. In nazadnje preseneča, da te ateiste imenujemo za svetnike.

Podobno me je pred časom šokiralo še drugo besedilo. Med prebiranjem knjige Vera demonov ali Preseženi ateizem francoskega avtorja F. Hadjadja sem naletel na stavek, ki mi je vero nekoliko postavil na glavo. Ker da je, kakor pravi ta filozof, nevernik pravzaprav samo tisti, ki ne išče več.

Si predstavljate? Potemtakem ni nujno, da je nevernik tisti, ki še nikdar ni videl cerkve od znotraj. In, kar je še huje, tudi ni nujno, da je vernik tisti, ki je vsako nedeljo pobožno pri sveti maši, ali tisti s peticami pri verouku ali tisti, ki bi ga vaške tercialke enoglasno potrdile za fanta od fare. Nič od tega ni razlog, da bi nekoga imenovali kristjana, saj lahko tudi z izpolnjevanjem zapovedi ljubezni do bližnjega kristjan išče samo lastno potrditev. In ja, »kristjan« lahko tudi samo slepo sledi župnikovi pridigi in si misli, da je zato kristjan. Ali pa »navadam«, tistemu, kar se že stoletja dela tako in nič drugače, in se iz tega nikakor noče premakniti. To ni krščanstvo, pravita Hadjadj in Matej, to je samo ostajanje znotraj cone udobja. Tudi krščanstvo lahko živimo samo zato, ker nam je v njem prijetno, toda prav lahko, da v njem ni niti sledu o Kristusu. Spomnite se Jeruzalemčanov. Bili so tako blizu deteta, pa sploh niso vedeli zanj.

Kristjan je zato nekdo, ki išče in ki se pri tem nikdar ne ustavi. Ne zadovolji se s površnimi rešitvami, niso mu dovolj učbeniki in katekizmi, on se poda na pot. Išče Kristusa v svojem življenju, tudi tam, kjer ga nihče ne bi hotel videti, preizkuša in tvega in v svojih tveganjih tudi kdaj zaide s »prave« poti. Ustvarjalen je, ne dela tako, kot piše, ampak tako kot je prav, to pa ni vedno jasna stvar. Ker Kristus ni nikdar na istem mestu. Matej ni zapisal, da so ga modri našli v Betlehemu, ampak v hiši. In ta je lahko katerakoli, tudi hiša tistega človeka, ki mu ne morem odpustiti, ali pa moja hiša, kjer iščem premalo časa. Iščite in boste našli (Mt 7,7).

(misel ob prazniku Gospodovega razglašenja, 2019)