Preskoči na glavno vsebino

Sveti trije ateisti


Morda so bili res samo trije, morda jim je bilo tudi res ime Gašper, Miha, Boltežar, kakor smo si kristjani v teku časov začeli predstavljati, morda pa jih je bilo več in jim je bilo drugače ime. Evangelistu Mateju vse to ni pomembno. Zadošča mu, tako zapiše, da so bili neki modri z Vzhoda, znanstveniki, astrologi, morda celo čarovniki, ki so prišli v Jeruzalem iskat novorojenega kralja Judov, ker je vzšla njegova zvezda. Ta podatek je samo začetek škandalov, ki jih ponuja besedilo. Preseneča to, da nihče v Jeruzalemu ni vedel za to, čeprav je bilo vse skupaj zelo blizu. Preseneča to, da se jim na poti naprej ni pridružil nihče od Judov. Preseneča dejstvo, da so prav ti ljudje padli predenj in ga počastili, kar je izraz čaščenja Boga. In nazadnje preseneča, da te ateiste imenujemo za svetnike.

Podobno me je pred časom šokiralo še drugo besedilo. Med prebiranjem knjige Vera demonov ali Preseženi ateizem francoskega avtorja F. Hadjadja sem naletel na stavek, ki mi je vero nekoliko postavil na glavo. Ker da je, kakor pravi ta filozof, nevernik pravzaprav samo tisti, ki ne išče več.

Si predstavljate? Potemtakem ni nujno, da je nevernik tisti, ki še nikdar ni videl cerkve od znotraj. In, kar je še huje, tudi ni nujno, da je vernik tisti, ki je vsako nedeljo pobožno pri sveti maši, ali tisti s peticami pri verouku ali tisti, ki bi ga vaške tercialke enoglasno potrdile za fanta od fare. Nič od tega ni razlog, da bi nekoga imenovali kristjana, saj lahko tudi z izpolnjevanjem zapovedi ljubezni do bližnjega kristjan išče samo lastno potrditev. In ja, »kristjan« lahko tudi samo slepo sledi župnikovi pridigi in si misli, da je zato kristjan. Ali pa »navadam«, tistemu, kar se že stoletja dela tako in nič drugače, in se iz tega nikakor noče premakniti. To ni krščanstvo, pravita Hadjadj in Matej, to je samo ostajanje znotraj cone udobja. Tudi krščanstvo lahko živimo samo zato, ker nam je v njem prijetno, toda prav lahko, da v njem ni niti sledu o Kristusu. Spomnite se Jeruzalemčanov. Bili so tako blizu deteta, pa sploh niso vedeli zanj.

Kristjan je zato nekdo, ki išče in ki se pri tem nikdar ne ustavi. Ne zadovolji se s površnimi rešitvami, niso mu dovolj učbeniki in katekizmi, on se poda na pot. Išče Kristusa v svojem življenju, tudi tam, kjer ga nihče ne bi hotel videti, preizkuša in tvega in v svojih tveganjih tudi kdaj zaide s »prave« poti. Ustvarjalen je, ne dela tako, kot piše, ampak tako kot je prav, to pa ni vedno jasna stvar. Ker Kristus ni nikdar na istem mestu. Matej ni zapisal, da so ga modri našli v Betlehemu, ampak v hiši. In ta je lahko katerakoli, tudi hiša tistega človeka, ki mu ne morem odpustiti, ali pa moja hiša, kjer iščem premalo časa. Iščite in boste našli (Mt 7,7).

(misel ob prazniku Gospodovega razglašenja, 2019)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej