Preskoči na glavno vsebino

Jezus se odloči


Ni bil brez dvomov, ni mu bilo vse jasno in že vnaprej vse znano. Jezus ni bil, kakor si morda večkrat napačno predstavljamo, nekakšen robot, ki bi slepo izvrševal ukaze Najvišjega, četudi svojega Očeta. Ni bil pahnjen v svoje poslanstvo. Nikakor, kakor vsakdo je tudi on moral tehtati stvari, razmišljati, iskati, se spraševati, dvomiti, tudi on je imel pred seboj več različic svojega življenja. Tesar, kakor je morda upal Jožef (Mr 6,3), farizej, izkazal se je na izpitu pri dvanajstih letih (Lk 2,47), morda še kaka druga, neznana varianta. Seveda se mu je zdelo, kaj bi bilo prav narediti, droben glasek v prsih mu je govoril o tem, in če je povezal svoje sposobnosti in željo, tisti namig o lastnem poslanstvu, potem je tudi vedel, kam. Toda človek med tehtanjem išče še kak namig, do iskre nedvoumnosti mora priti. Prav tisto soboto, ki ni bila drugačna kakor prejšnje, je vendarle našel mesto zase (Lk 4,17). Posvetilo se mu je.

Ko je bral: »mazilil me je … poslal me je …« (Lk 4,18), je razumel: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21) Saj se še ni izpolnilo. Ni še prinesel jetnikom prostosti in slepim vida, ni še pustil zatiranih na prostost, ničesar še ni oznanil. Ničesar še ni naredil, šele na začetku Jezusove poti smo. Se je pa Jezus zato tistega trenutka odločil. Tako se Pismo izpolni – ko se odločimo.

Je bil stoodstoten, prepričan, da je to res to? Verjetno ne. Nikdar nismo povsem in popolnoma prepričani. Človeškost nas duši, nemoč pred prihodnostjo je težko breme na našem srcu. Kaj pa, če se o vsem samo motim? Kaj, če se zalomi? Kaj, če ne bo šlo tako, kot si predstavljam in želim? Je vredno zaupati temu drobnemu, nevsiljivemu glasku, ki govori drugače, nasprotno, kot govorijo ljudje, svet okoli nas?

Sedanjost ni naklonjena tveganim rešitvam. Zato tako malo kmetov in duhovnih poklicev, zato malo porok in staršev dandanes, ni vse v »trendih«, ne gre za »modernost« tega pojava, v nekakšen vakuum odločanja smo padli. Preveč je vedno odvisno samo od nas samih, to je, preveč bremena si stavimo na pleča, ko mislimo, da je vse na nas. Zato se je težko odločiti, odločitev je od-ločitev, mostove požiga za seboj, kdor se odloči, ko se enkrat od nečesa ločiš, ne greš več nazaj, nikoli več …

Zato pustimo, da se namesto nas odločajo drugi, popkultura, trendi, mediji, ekonomija morda, lažje je tako, lažje, kot živeti z odgovornostjo, ki jo prinaša svoboda – da se sam odločiš. Morda boš storil napako. Čeprav vemo, da ne gre za napako. Glasek v nas se ne moti, nikoli ne. Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil. Samo vseh posledic ne maramo, mislimo si, da je mogoče živeti življenje brez grenkobe poraza, brez nasprotovanj, brez ločitev in slovesa.

Prava vrednost odločitve, ki jo sprejmemo, je tisti prostor zaupanja, ki se ustvari v njej. Prostor Boga v nas je to, tam, kjer vemo, da bo vse v redu. Prostor vere, v katerem se je Pismo res že izpolnilo.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej