Jezus se odloči

Ni bil brez dvomov, ni mu bilo vse jasno in že vnaprej vse znano. Jezus ni bil, kakor si morda večkrat napačno predstavljamo, nekakšen robot, ki bi slepo izvrševal ukaze Najvišjega, četudi svojega Očeta. Ni bil pahnjen v svoje poslanstvo. Nikakor, kakor vsakdo je tudi on moral tehtati stvari, razmišljati, iskati, se spraševati, dvomiti, tudi on je imel pred seboj več različic svojega življenja. Tesar, kakor je morda upal Jožef (Mr 6,3), farizej, izkazal se je na izpitu pri dvanajstih letih (Lk 2,47), morda še kaka druga, neznana varianta. Seveda se mu je zdelo, kaj bi bilo prav narediti, droben glasek v prsih mu je govoril o tem, in če je povezal svoje sposobnosti in željo, tisti namig o lastnem poslanstvu, potem je tudi vedel, kam. Toda človek med tehtanjem išče še kak namig, do iskre nedvoumnosti mora priti. Prav tisto soboto, ki ni bila drugačna kakor prejšnje, je vendarle našel mesto zase (Lk 4,17). Posvetilo se mu je.

Ko je bral: »mazilil me je … poslal me je …« (Lk 4,18), je razumel: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21) Saj se še ni izpolnilo. Ni še prinesel jetnikom prostosti in slepim vida, ni še pustil zatiranih na prostost, ničesar še ni oznanil. Ničesar še ni naredil, šele na začetku Jezusove poti smo. Se je pa Jezus zato tistega trenutka odločil. Tako se Pismo izpolni – ko se odločimo.

Je bil stoodstoten, prepričan, da je to res to? Verjetno ne. Nikdar nismo povsem in popolnoma prepričani. Človeškost nas duši, nemoč pred prihodnostjo je težko breme na našem srcu. Kaj pa, če se o vsem samo motim? Kaj, če se zalomi? Kaj, če ne bo šlo tako, kot si predstavljam in želim? Je vredno zaupati temu drobnemu, nevsiljivemu glasku, ki govori drugače, nasprotno, kot govorijo ljudje, svet okoli nas?

Sedanjost ni naklonjena tveganim rešitvam. Zato tako malo kmetov in duhovnih poklicev, zato malo porok in staršev dandanes, ni vse v »trendih«, ne gre za »modernost« tega pojava, v nekakšen vakuum odločanja smo padli. Preveč je vedno odvisno samo od nas samih, to je, preveč bremena si stavimo na pleča, ko mislimo, da je vse na nas. Zato se je težko odločiti, odločitev je od-ločitev, mostove požiga za seboj, kdor se odloči, ko se enkrat od nečesa ločiš, ne greš več nazaj, nikoli več …

Zato pustimo, da se namesto nas odločajo drugi, popkultura, trendi, mediji, ekonomija morda, lažje je tako, lažje, kot živeti z odgovornostjo, ki jo prinaša svoboda – da se sam odločiš. Morda boš storil napako. Čeprav vemo, da ne gre za napako. Glasek v nas se ne moti, nikoli ne. Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil. Samo vseh posledic ne maramo, mislimo si, da je mogoče živeti življenje brez grenkobe poraza, brez nasprotovanj, brez ločitev in slovesa.

Prava vrednost odločitve, ki jo sprejmemo, je tisti prostor zaupanja, ki se ustvari v njej. Prostor Boga v nas je to, tam, kjer vemo, da bo vse v redu. Prostor vere, v katerem se je Pismo res že izpolnilo.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto C)