Preskoči na glavno vsebino

Jezus se odloči


Ni bil brez dvomov, ni mu bilo vse jasno in že vnaprej vse znano. Jezus ni bil, kakor si morda večkrat napačno predstavljamo, nekakšen robot, ki bi slepo izvrševal ukaze Najvišjega, četudi svojega Očeta. Ni bil pahnjen v svoje poslanstvo. Nikakor, kakor vsakdo je tudi on moral tehtati stvari, razmišljati, iskati, se spraševati, dvomiti, tudi on je imel pred seboj več različic svojega življenja. Tesar, kakor je morda upal Jožef (Mr 6,3), farizej, izkazal se je na izpitu pri dvanajstih letih (Lk 2,47), morda še kaka druga, neznana varianta. Seveda se mu je zdelo, kaj bi bilo prav narediti, droben glasek v prsih mu je govoril o tem, in če je povezal svoje sposobnosti in željo, tisti namig o lastnem poslanstvu, potem je tudi vedel, kam. Toda človek med tehtanjem išče še kak namig, do iskre nedvoumnosti mora priti. Prav tisto soboto, ki ni bila drugačna kakor prejšnje, je vendarle našel mesto zase (Lk 4,17). Posvetilo se mu je.

Ko je bral: »mazilil me je … poslal me je …« (Lk 4,18), je razumel: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21) Saj se še ni izpolnilo. Ni še prinesel jetnikom prostosti in slepim vida, ni še pustil zatiranih na prostost, ničesar še ni oznanil. Ničesar še ni naredil, šele na začetku Jezusove poti smo. Se je pa Jezus zato tistega trenutka odločil. Tako se Pismo izpolni – ko se odločimo.

Je bil stoodstoten, prepričan, da je to res to? Verjetno ne. Nikdar nismo povsem in popolnoma prepričani. Človeškost nas duši, nemoč pred prihodnostjo je težko breme na našem srcu. Kaj pa, če se o vsem samo motim? Kaj, če se zalomi? Kaj, če ne bo šlo tako, kot si predstavljam in želim? Je vredno zaupati temu drobnemu, nevsiljivemu glasku, ki govori drugače, nasprotno, kot govorijo ljudje, svet okoli nas?

Sedanjost ni naklonjena tveganim rešitvam. Zato tako malo kmetov in duhovnih poklicev, zato malo porok in staršev dandanes, ni vse v »trendih«, ne gre za »modernost« tega pojava, v nekakšen vakuum odločanja smo padli. Preveč je vedno odvisno samo od nas samih, to je, preveč bremena si stavimo na pleča, ko mislimo, da je vse na nas. Zato se je težko odločiti, odločitev je od-ločitev, mostove požiga za seboj, kdor se odloči, ko se enkrat od nečesa ločiš, ne greš več nazaj, nikoli več …

Zato pustimo, da se namesto nas odločajo drugi, popkultura, trendi, mediji, ekonomija morda, lažje je tako, lažje, kot živeti z odgovornostjo, ki jo prinaša svoboda – da se sam odločiš. Morda boš storil napako. Čeprav vemo, da ne gre za napako. Glasek v nas se ne moti, nikoli ne. Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil. Samo vseh posledic ne maramo, mislimo si, da je mogoče živeti življenje brez grenkobe poraza, brez nasprotovanj, brez ločitev in slovesa.

Prava vrednost odločitve, ki jo sprejmemo, je tisti prostor zaupanja, ki se ustvari v njej. Prostor Boga v nas je to, tam, kjer vemo, da bo vse v redu. Prostor vere, v katerem se je Pismo res že izpolnilo.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m