Preskoči na glavno vsebino

Čudež odgovornosti


Jezusova mati je bila tam. Čeprav je sprva videti samo kot neka postranska oseba, je – kot kaže evangelistov uvod – ključna za to, kar se naposled zgodi v tako znani zgodbi o neki poroki v galilejski Kani. Res je, da gre za prvi Jezusov čudež, ni ga naredila Marija, vendar se zdi, da se čudež zgodi prav zaradi nje.

Najprej zato, ker je bila tam. Biti tam očitno po evangeliju pomeni biti prisoten, biti navzoč kot odrasel, zrel, odgovoren človek, torej kot človek, ki – ko vidi nastalo situacijo – ne zbeži pred odgovornostjo, ki ga doleti. Marija je bila tam in je opazila, da se je nekaj zalomilo glede zaloge vina, kar je bila za svatbo ena od ključnih stvari. Verjetno je to opazilo še nekaj drugih ljudi, ki pa niso odreagirali, obrnili so se proč in se zabavali naprej. »Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli!« (Iz 22,13) Marija res tako kot ostali prav gotovo ni imela nič opraviti s pijačo in bi v duhu današnjega časa prav lahko rekla, da se je stvar ne dotika, da je to skrb drugih ljudi. In še prav bi imela, to ni bila njena odgovornost.

Ljudje smo si postavili razne servise, ki prevzemajo naše odgovornosti. Vrtci in šole skrbijo za naše otroke, smetarji za smeti, zdravniki za bolne, Karitas za reveže. Zato ne bomo pobrali pločevinke iz grma, zato ne bomo pomagali človeku v prometni nesreči, zato ne bomo pomagali revežu, za to so zadolženi drugi ljudje, to ni naša skrb.

Toda če ljudje nekaj opazimo, če vstopimo v neko situacijo, ki izziva naše posredovanje, v tej situaciji nismo brez razloga. Potrebuje nas prav tako kot mi njo. Zadnje dni se na primer res veliko ljudi obrača name s prošnjo za molitev. Kar naenkrat toliko nesreč, toliko bolezni, toliko preizkušenj zadeva ljudi, ki jih poznam. Nikdar še ni bilo tako. Prijatelj mi je pomagal razumeti, da se jih ne dogaja nič več in nič manj kot ponavadi, da je drugače samo to, da jih tokrat vidim. Počasi razumem, da mi jih je dano videti zato, ker moram z njimi nekaj narediti. Dogodki izzivajo moj odziv nanje. Odgovoren sem za vse in vsakogar, ki ga srečam v svojem življenju. »Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico.« (A. de Saint-Exupéry)

Druga stvar. Marija je tam ne kot Marija, ampak kot Jezusova mati, tako napiše Janez, kot starša, kot vzgojitelja jo predstavi. Odgovoren starš je, v reševanje situacije vključi tudi svojega sina. Verjetno bi ji bilo lažje, da bi kar sama nekaj ukrenila glede tistega pomanjkanja, povprašala bi tega in onega znanca, uporabila bi svoje zveze. Dober vzgojitelj zaupa odgovornost mlademu človeku, največ ga za življenje nauči tako, da mu zaupa in ne naredi stvari namesto njega. Tako se fant nauči odgovornosti. Gre za enako zaupanje tistemu, ko v svoje skrbi spustimo Boga.

Tako pride do čudeža.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej