Čudež odgovornosti

Jezusova mati je bila tam. Čeprav je sprva videti samo kot neka postranska oseba, je – kot kaže evangelistov uvod – ključna za to, kar se naposled zgodi v tako znani zgodbi o neki poroki v galilejski Kani. Res je, da gre za prvi Jezusov čudež, ni ga naredila Marija, vendar se zdi, da se čudež zgodi prav zaradi nje.

Najprej zato, ker je bila tam. Biti tam očitno po evangeliju pomeni biti prisoten, biti navzoč kot odrasel, zrel, odgovoren človek, torej kot človek, ki – ko vidi nastalo situacijo – ne zbeži pred odgovornostjo, ki ga doleti. Marija je bila tam in je opazila, da se je nekaj zalomilo glede zaloge vina, kar je bila za svatbo ena od ključnih stvari. Verjetno je to opazilo še nekaj drugih ljudi, ki pa niso odreagirali, obrnili so se proč in se zabavali naprej. »Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli!« (Iz 22,13) Marija res tako kot ostali prav gotovo ni imela nič opraviti s pijačo in bi v duhu današnjega časa prav lahko rekla, da se je stvar ne dotika, da je to skrb drugih ljudi. In še prav bi imela, to ni bila njena odgovornost.

Ljudje smo si postavili razne servise, ki prevzemajo naše odgovornosti. Vrtci in šole skrbijo za naše otroke, smetarji za smeti, zdravniki za bolne, Karitas za reveže. Zato ne bomo pobrali pločevinke iz grma, zato ne bomo pomagali človeku v prometni nesreči, zato ne bomo pomagali revežu, za to so zadolženi drugi ljudje, to ni naša skrb.

Toda če ljudje nekaj opazimo, če vstopimo v neko situacijo, ki izziva naše posredovanje, v tej situaciji nismo brez razloga. Potrebuje nas prav tako kot mi njo. Zadnje dni se na primer res veliko ljudi obrača name s prošnjo za molitev. Kar naenkrat toliko nesreč, toliko bolezni, toliko preizkušenj zadeva ljudi, ki jih poznam. Nikdar še ni bilo tako. Prijatelj mi je pomagal razumeti, da se jih ne dogaja nič več in nič manj kot ponavadi, da je drugače samo to, da jih tokrat vidim. Počasi razumem, da mi jih je dano videti zato, ker moram z njimi nekaj narediti. Dogodki izzivajo moj odziv nanje. Odgovoren sem za vse in vsakogar, ki ga srečam v svojem življenju. »Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico.« (A. de Saint-Exupéry)

Druga stvar. Marija je tam ne kot Marija, ampak kot Jezusova mati, tako napiše Janez, kot starša, kot vzgojitelja jo predstavi. Odgovoren starš je, v reševanje situacije vključi tudi svojega sina. Verjetno bi ji bilo lažje, da bi kar sama nekaj ukrenila glede tistega pomanjkanja, povprašala bi tega in onega znanca, uporabila bi svoje zveze. Dober vzgojitelj zaupa odgovornost mlademu človeku, največ ga za življenje nauči tako, da mu zaupa in ne naredi stvari namesto njega. Tako se fant nauči odgovornosti. Gre za enako zaupanje tistemu, ko v svoje skrbi spustimo Boga.

Tako pride do čudeža.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto C)