Luč v razsvetljenje
»Moje oči so videle tvojo rešitev.« (Lk 2,31) Besede starčka Simeona duhovniki molimo vsak večer, preden ležemo k počitku. Dobro mi denejo. Spomnijo me, da me ni pustil samega, da je Bog zagotovo tudi danes stopil v svoje svetišče, »Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite,« (Mal 3,1) in sicer v natanko tisti podobi, ki sem jo ta dan potreboval. Danes kot sonce iz megle, včeraj kot opogumljajoča beseda prijateljice po še enem od številnih porazov mojega vsakdana, včasih kot dobronamerna kritika, včasih pa še kruteje, pod nevemkakšnim čudnim in nesprejemljivim obličjem, »kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev,« (Mal 3,2) ki je tu, da me prečisti, da me postavi na pravo pot. Lahko pa da pride tudi kot malo, nebogljeno dete , ki so ga starši prinesli v tempelj, tako kot je opazil Simeon. Kot dete, ki ni nič naredilo, ki je samo obstajalo , ki je samo živelo, kakor se mu je zdelo prav, brez velikopoteznih načrtov in namenov. In se spomnim, da s...