Preskoči na glavno vsebino

Moč nemoči


Biti močan, to je velelnik sedanjih dni. Tisti mišičnjaki iz revij so se preselili med nas, fitnes, proteini, »street workout« in podobne stvari v imenu zdravja hodijo med nami in nam vzbujajo slabo vest. Ne tistim bolj rejenim, ampak tistim, ki smo se v šoli vedno čutili majhne, ponižane, zaničevane, češ, zdaj lahko postanem drugi Peter Klepec, vsi te bodo spoštovali, ko boš z brezo z lahkoto udrihal po sovražnikih in jih pometal pred seboj. In res je tako. Seveda ni tako samo pri fiziki, tudi moč v besedah in moč v dejanjih, v potezah, v odločitvah šteje. Nenazadnje od mene v teh vrsticah pričakujete nekaj močnega, ni res?

Na prve petke kot tudi vsak drug duhovnik vsakokrat romam okoli bolnikov, vsak ponedeljek še v bolnišnico v našem kraju. Tam srečujem ljudi brez moči, ljudi, ki jih je življenje spravilo na tla. Tako podobni smo si, čeprav jaz mlad in zdrav, vendarle čutim nemoč pri svojem delu, veliko stvari gre po svoje, ne tako, kot sem si zamislil. Ene me presenetijo, za druge preprosto nimam več moči, veliko priložnosti zamudim, marsikaj v svojih odločitvah zgrešim. In ko se soočiš z vso brutalnostjo moči sveta, z mašinerijo, ki gre vsa nasproti tvojemu delu, ko vidiš, da pred njim s svojo krhko in nerodno besedico nimaš nobene šanse, kaj naj? Se ne počutiš kot popolnoma nepotrebna, ničvredna smet? Kako velikokrat se na večer najdem pred oknom, ko zrem na bližnjo cesto, preštevam maloštevilne avtomobile in v mislih mi brni: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Lk 5,5) Vem, tam zunaj je še vsa nemoč staršev, učiteljev in vzgojiteljev današnjega časa, ki izpira mreže, gleda njihovo praznino in si misli enako.

Ko se srečujem z bolniki, ki jim ne morem pomagati, nemočen z nemočnimi, spoznavam, da je vse, kar lahko naredim, to, da sem tam, da ne grem proč, čeprav bi lahko šel, da ostajam tam tak, kot sem, tudi s svojo tišino, če nimam drugega. To je moja največja moč, verjetno tudi največ, kar lahko naredim kot duhovnik, kot starš, kot vzgojitelj, kot človek. Grem, nemočen, za njim (Lk 5,11): naredim, kar moram in kar lahko, in potem prepustim svoje prazne mreže. Ker Bog deluje predvsem tam, kjer je človekova nemoč.

Poslušajte, kako glasno kričijo splavljeni otroci, pa tisti, nedolžno umorjeni, poglejte, koliko slabe vesti prebudijo bolni in ostareli, ki jih vlačimo na obrobja mest, poglejte, kako zelo se bojimo mrtvih, ki jih upepeljujemo, poglejte, koliko energije se potroši za to, da bi se potihnila resnica, pa boste videli, kako veliko moč ima nemoč. Nemočni ljudje zato nismo odpad sveta. Smo vhod Boga v naš svet, ki ga potrebuje bolj kot kdajkoli. Ampak samo, ko smo nemočni …

(misel ob 5. navadni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več