Moč nemoči

Biti močan, to je velelnik sedanjih dni. Tisti mišičnjaki iz revij so se preselili med nas, fitnes, proteini, »street workout« in podobne stvari v imenu zdravja hodijo med nami in nam vzbujajo slabo vest. Ne tistim bolj rejenim, ampak tistim, ki smo se v šoli vedno čutili majhne, ponižane, zaničevane, češ, zdaj lahko postanem drugi Peter Klepec, vsi te bodo spoštovali, ko boš z brezo z lahkoto udrihal po sovražnikih in jih pometal pred seboj. In res je tako. Seveda ni tako samo pri fiziki, tudi moč v besedah in moč v dejanjih, v potezah, v odločitvah šteje. Nenazadnje od mene v teh vrsticah pričakujete nekaj močnega, ni res?

Na prve petke kot tudi vsak drug duhovnik vsakokrat romam okoli bolnikov, vsak ponedeljek še v bolnišnico v našem kraju. Tam srečujem ljudi brez moči, ljudi, ki jih je življenje spravilo na tla. Tako podobni smo si, čeprav jaz mlad in zdrav, vendarle čutim nemoč pri svojem delu, veliko stvari gre po svoje, ne tako, kot sem si zamislil. Ene me presenetijo, za druge preprosto nimam več moči, veliko priložnosti zamudim, marsikaj v svojih odločitvah zgrešim. In ko se soočiš z vso brutalnostjo moči sveta, z mašinerijo, ki gre vsa nasproti tvojemu delu, ko vidiš, da pred njim s svojo krhko in nerodno besedico nimaš nobene šanse, kaj naj? Se ne počutiš kot popolnoma nepotrebna, ničvredna smet? Kako velikokrat se na večer najdem pred oknom, ko zrem na bližnjo cesto, preštevam maloštevilne avtomobile in v mislih mi brni: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Lk 5,5) Vem, tam zunaj je še vsa nemoč staršev, učiteljev in vzgojiteljev današnjega časa, ki izpira mreže, gleda njihovo praznino in si misli enako.

Ko se srečujem z bolniki, ki jim ne morem pomagati, nemočen z nemočnimi, spoznavam, da je vse, kar lahko naredim, to, da sem tam, da ne grem proč, čeprav bi lahko šel, da ostajam tam tak, kot sem, tudi s svojo tišino, če nimam drugega. To je moja največja moč, verjetno tudi največ, kar lahko naredim kot duhovnik, kot starš, kot vzgojitelj, kot človek. Grem, nemočen, za njim (Lk 5,11): naredim, kar moram in kar lahko, in potem prepustim svoje prazne mreže. Ker Bog deluje predvsem tam, kjer je človekova nemoč.

Poslušajte, kako glasno kričijo splavljeni otroci, pa tisti, nedolžno umorjeni, poglejte, koliko slabe vesti prebudijo bolni in ostareli, ki jih vlačimo na obrobja mest, poglejte, kako zelo se bojimo mrtvih, ki jih upepeljujemo, poglejte, koliko energije se potroši za to, da bi se potihnila resnica, pa boste videli, kako veliko moč ima nemoč. Nemočni ljudje zato nismo odpad sveta. Smo vhod Boga v naš svet, ki ga potrebuje bolj kot kdajkoli. Ampak samo, ko smo nemočni …

(misel ob 5. navadni nedelji, leto C)