Smo župniki plačani na glavo?
Nekega nedeljskega večera sem si ogledal enega iz serije dokumentarcev Morgana Freemana. Z vprašanjem Boga se ukvarja, zanimivo, o stvari, ki vznemirja tudi danes, tudi v tem svetu, ki nima potrebe po Bogu. Ali pa si tako samo mislimo. Tam je bil tudi nek etiopski duhovnik, ki so ga verniki obiskovali, da bi s križem iz njih odganjal zle demone, in čeprav je to počel skorajda pretepaje, jih ni bilo malo. Razmišljal sem, v čem se midva, jaz duhovnik, on napol šaman, razlikujeva. Samo to, da on živi v svetu, za katerega se zdi, da bolj potrebuje Boga kot naš, zahodni, moderni svet?
Ko se duhovniki zbiramo na raznih posvetih in seminarjih, kot toplo vodo vedno znova odkrivamo že staro dejstvo, da je ljudi v cerkvi vedno manj. Nekako odgovorni se čutimo za to problematiko, za stanje, kakršno pač je. Seveda, preprosto težko je gledati statistiko ob koncu leta in ugotavljati, kako velika razlika je med krsti in pogrebi, da porok niti ne omenjam. Odgovorni za to se počutimo. Podobno kot bi se prodajalec smuči čutil odgovornega za pomanjkanje snega, bi rekel. Ampak, saj poznate tisto, po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol. In tako pretresamo vprašanje, kaj naj storimo, da se ta negativni trend vsaj ustavi, če že ne obrne. Kako naj spet napolnimo cerkve? Moramo biti bolj strogi, ker današnji človek potrebuje in išče zahtevnosti? Moramo pri nekaterih vprašanjih popustiti, ker slabotne pretirana strogost odvrača? Moramo bolj zanimivo pridigati? Narediti bolj živahne, bolj meditativne maše? Ali morda organizirati kakšen zunanjemu svetu konkurenčen program?
Naša prizadevanja, naši programi so – tako se mi zdi, ko gledam utrujene obraze na večernih srečanjih – velikokrat samo še dodatna obremenitev za tiste ljudi, ki so predobri, da bi rekli, da ne pridejo, in se čutijo dolžne, da se udeležijo tudi programa v cerkvi, čeprav so isti dan peli že v zborčku glasbene šole, obiskali šolsko predavanje za starše in se dobili na srečanju društva upokojencev. Občutek imam, da pridejo zaradi mene. Da bo župnik zadovoljen, da ne bo padel v depresijo, če nikogar ne bi bilo.
Ker bi res padel v depresijo. Mi moramo imeti nekoga pred seboj, mi moramo nekomu pridigati, tako sodimo svoj poklic kot uspešen ali neuspešen, po zasedenih klopeh, po statistiki, po miloščini v mošnji. Če se samo spomnim besedišča z naših srečanj: delamo za to, da bi koga »pridobili«, da bi koga »navdušili«, da bi koga »prepričali«, da bi mlade spet »pritegnili« v cerkev. Če že ne v vojski, smo pa gotovo v nekakšnem šovbiznisu. Stojimo pred vrati cirkusa in obljubljamo nepozabno predstavo, kot da smo župniki plačani na glavo …
Razmišljam, da bi obrnil logiko. Takole, po evangeljsko, na glavo, da bi bilo vse, o čemer razmišljam in kar živim, kar govorim, bolj ne od tega sveta, kar pomeni nepotrošniško, nekapitalistično, brez imperativa uspeha in izven tržne logike. Da ne bi ničesar hotel prodati, ničesar zaslužiti. Da bi kot duhovnik postal to, kar so bili kristjani najprej, oznanjevalec, glas evangelija v svetu, ne glede na to, ali ga kdo posluša, ne da bi kaj pričakoval od tega, ne da bi od tega živel. Morda bi bilo treba spet v službo, tako kot Pavel šivati šotore ali kaj drugega, in tam, za delovno mizo, ne v župniščih, živeti evangelij. Da bi bil duhovnik človek, ki se od drugih loči samo po tem, da si zvečer obleče mašni plašč ter daruje Boga na oltarju, za vse, tiste, ki so tam, in tiste, ki jih ni, brez užaljenosti in brez vtisa manjvrednosti. Človek, ki je tam za druge, ker ga briga evangelij. Ki bi rad nekaj dal, ne nekaj dobil.
Vsekakor bi bila to logika, ki prinaša v ta svet več veselja in manj zagrenjenosti. Je to Božji obraz, ki ga išče današnji človek?
(objavljeno v reviji Cerkev danes, 1/2019)
Nekega nedeljskega večera sem si ogledal enega iz serije dokumentarcev Morgana Freemana. Z vprašanjem Boga se ukvarja, zanimivo, o stvari, ki vznemirja tudi danes, tudi v tem svetu, ki nima potrebe po Bogu. Ali pa si tako samo mislimo. Tam je bil tudi nek etiopski duhovnik, ki so ga verniki obiskovali, da bi s križem iz njih odganjal zle demone, in čeprav je to počel skorajda pretepaje, jih ni bilo malo. Razmišljal sem, v čem se midva, jaz duhovnik, on napol šaman, razlikujeva. Samo to, da on živi v svetu, za katerega se zdi, da bolj potrebuje Boga kot naš, zahodni, moderni svet?
Ko se duhovniki zbiramo na raznih posvetih in seminarjih, kot toplo vodo vedno znova odkrivamo že staro dejstvo, da je ljudi v cerkvi vedno manj. Nekako odgovorni se čutimo za to problematiko, za stanje, kakršno pač je. Seveda, preprosto težko je gledati statistiko ob koncu leta in ugotavljati, kako velika razlika je med krsti in pogrebi, da porok niti ne omenjam. Odgovorni za to se počutimo. Podobno kot bi se prodajalec smuči čutil odgovornega za pomanjkanje snega, bi rekel. Ampak, saj poznate tisto, po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol. In tako pretresamo vprašanje, kaj naj storimo, da se ta negativni trend vsaj ustavi, če že ne obrne. Kako naj spet napolnimo cerkve? Moramo biti bolj strogi, ker današnji človek potrebuje in išče zahtevnosti? Moramo pri nekaterih vprašanjih popustiti, ker slabotne pretirana strogost odvrača? Moramo bolj zanimivo pridigati? Narediti bolj živahne, bolj meditativne maše? Ali morda organizirati kakšen zunanjemu svetu konkurenčen program?
Naša prizadevanja, naši programi so – tako se mi zdi, ko gledam utrujene obraze na večernih srečanjih – velikokrat samo še dodatna obremenitev za tiste ljudi, ki so predobri, da bi rekli, da ne pridejo, in se čutijo dolžne, da se udeležijo tudi programa v cerkvi, čeprav so isti dan peli že v zborčku glasbene šole, obiskali šolsko predavanje za starše in se dobili na srečanju društva upokojencev. Občutek imam, da pridejo zaradi mene. Da bo župnik zadovoljen, da ne bo padel v depresijo, če nikogar ne bi bilo.
Ker bi res padel v depresijo. Mi moramo imeti nekoga pred seboj, mi moramo nekomu pridigati, tako sodimo svoj poklic kot uspešen ali neuspešen, po zasedenih klopeh, po statistiki, po miloščini v mošnji. Če se samo spomnim besedišča z naših srečanj: delamo za to, da bi koga »pridobili«, da bi koga »navdušili«, da bi koga »prepričali«, da bi mlade spet »pritegnili« v cerkev. Če že ne v vojski, smo pa gotovo v nekakšnem šovbiznisu. Stojimo pred vrati cirkusa in obljubljamo nepozabno predstavo, kot da smo župniki plačani na glavo …
Razmišljam, da bi obrnil logiko. Takole, po evangeljsko, na glavo, da bi bilo vse, o čemer razmišljam in kar živim, kar govorim, bolj ne od tega sveta, kar pomeni nepotrošniško, nekapitalistično, brez imperativa uspeha in izven tržne logike. Da ne bi ničesar hotel prodati, ničesar zaslužiti. Da bi kot duhovnik postal to, kar so bili kristjani najprej, oznanjevalec, glas evangelija v svetu, ne glede na to, ali ga kdo posluša, ne da bi kaj pričakoval od tega, ne da bi od tega živel. Morda bi bilo treba spet v službo, tako kot Pavel šivati šotore ali kaj drugega, in tam, za delovno mizo, ne v župniščih, živeti evangelij. Da bi bil duhovnik človek, ki se od drugih loči samo po tem, da si zvečer obleče mašni plašč ter daruje Boga na oltarju, za vse, tiste, ki so tam, in tiste, ki jih ni, brez užaljenosti in brez vtisa manjvrednosti. Človek, ki je tam za druge, ker ga briga evangelij. Ki bi rad nekaj dal, ne nekaj dobil.
Vsekakor bi bila to logika, ki prinaša v ta svet več veselja in manj zagrenjenosti. Je to Božji obraz, ki ga išče današnji človek?
(objavljeno v reviji Cerkev danes, 1/2019)
Komentarji
Objavite komentar