Revolucija sebe

V nevarnih časih živimo. Prekomerno zanemarjanje identitete posameznika, ta razvpiti modni trend v stilu teorije »gender«, pri kateri naj bi si spol (kot katerokoli drugo stvar v trgovini pač) izbrali kar sami, po navdihu ali počutju menda, je mnoge od nas očitno pahnilo v nek podzavesten strah, da jo počasi izgubljamo. Začeli so jo grabiti z obema rokama, nasilno, kakor nekdo, ki se utaplja, marsikdaj celo utopi tistega, ki ga poskuša rešiti.

Revolucija uničuje

Tako nasproti »svobodnim« ali, bolje rečeno, ljudem brez vsakršnih meja in norm kot zvončki na pomlad po vsem svetu spet vznikajo ekstremisti vseh vrst. Nekaj v človeštvu bi radi ubranili, morda nekaj zlomljenega popravili, a na napačen način. Na hitro, vehementno, v »sveti jezi« bi radi menda kar vse, kar ne sodi v njihove kategorije, zmečkali kot smrdeči čik, misleč da se svet popravi tako, da se nekaj preprosto vrže v smeti. Tako smo ljudje počeli že neštetokrat, revolucionarno, z zastavo in puško na rami. Vsakič z velikimi žrtvami. Vsakič brez katerega koli drugega rezultata. Samo kri, nobenega uspeha ni bilo z revolucijami.

Toda četudi vsi vemo, kakšna so dejstva, delamo enako, smo pač navajeni tako. Kar odstopa od naših normativov, bi tako kot neki drugi ljudje, ki jih globoko preziramo, tudi mi preprosto postavili pred strelski vod. »Šus v glavo, pa bi bilo rešeno,« pravimo, desni in levi, liberalci in konzervativci in tisti na sredini, črni in beli in rdeči, vsi. Iz takih misli so recimo zrasli fašistični plakati na zidu pred slovensko šolo v Gorici. Da tako uničujemo in ne popravljamo sveta, vemo, dokler smo na strani žrtve. Pa nismo vedno samo tam …

Krščanski obrat

Zato so dandanes evangeljski stavki o zapovedi ljubezni do sovražnikov, o dveh licih, plašču in obleki, o usmiljenju in dobroti brez plačila kar svojevrstna provokacija. Neumni, nerazumni, resnično nori so, tako da jim tudi mnogi kristjani ne morejo pritrditi. Pa so potrebni, rekel bi, da tudi nujni, ker so edini, ki držijo svet pokonci, da se ne bi v imenu svojega svetega prav že poklali med seboj.
Provocirajo drugačno revolucijo, edino, ki ne preliva krvi in ki nikogar ne uničuje: revolucijo sebe.

Evangelij je namreč znak stop spirali nasilja, ki uničuje in ne popravlja, in iz katere človeštvo lahko izstopi samo tako, da se nekdo upre logiki človeško »normalnega«. Da zažene novo, sprva neumno logiko usmiljenega Očeta, ki jo razume šele odrasli otrok. Ta ve, da navzven počasna, neumna starševska logika z nerazumno potrpežljivostjo edina lahko nekaj spremeni. In da se načela »ne sodite«, »odpuščajte«, »dajajte« slejkoprej in prav kmalu spremenijo v »… in ne boste sojeni … vam bo odpuščeno … se vam bo dalo.« Pri ljudeh, ne le pri Bogu. »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Lk 6,38)

(misel ob 7. navadni nedelji, leto C)