Radovednost, lepa čednost

Otroci raziskujejo in preizkušajo, odrasli jih pri tem ne smemo zatreti

Ko sem se v četrtem letniku gimnazije prvič srečal s poukom filozofije, nam je profesor povedal, da je to v prevodu »ljubezen do modrosti« ali, če rečemo malce po domače, kar »radovednost«. Ne vem, kako si predstavljate tiste prve filozofe, morda tako kot jaz, kot bradate možake, ki so veliko znali in veliko vedeli. Pa ne gre samo zanje. Mislim, da so se prvi filozofi sprehajali že po prazgodovinskih jamah in hoteli narediti stvari nekoliko drugače. Tisti ljudje, ki jim ni bila dovolj rutina, tisti, ki so hoteli nekaj več. Čeprav so bili obsojeni na neodobravanje in na »kompliciranje«, čeprav so jih prav zato gotovo velikokrat dobili po betici, prav zaradi njih danes ne živimo več v jamah in smo sposobni velikih dosežkov. Zasluga radovednosti. Nečesa najbolj človeškega, kar nosimo v sebi.

Da ne? Poglejte otroka. Otrok je radoveden po naravi. Spomnite se samo njegovega večnega »zakaj« ali vsesplošnega »spoznavanja« stvari s slino in dlesnimi. Ali pa njegovega odpiranja vseh omar v kuhinji in seganju po naočnikih. Eno samo raziskovanje ga je. Vedoželjnost. Želja, da bi videl, da bi čutil, da bi se nečesa novega naučil, kaj novega spoznal. Da bi naredil korak naprej. Nekoliko čudno, bi lahko sklepali, je torej to, da sploh kdaj pride do trenutka, ko se našemu otroku »ne ljubi« več učiti, ne ljubi več raziskovati, biti radoveden.

Pubertetniki raziskujejo odnose

Morda na to samo narobe gledamo. Morda se njegovo raziskovanje v nekem določenem obdobju, recimo v puberteti, samo spremeni, njegovo zanimanje iz naravoslovja in jezikoslovja preskoči na drugo raven, da se torej namesto v znanost podaja na področje odnosov, ki jih morda še ne pozna tako, kot bi jih moral, preden se poda v popolnoma neznani svet, v iskanje svoje bodoče nove družine. In tja mora sam, če ne zlepa, pa zgrda. Ničkoliko užaljenosti in ničkoliko razočaranj staršev sem že videl, ker je njihov otrok večkrat nasilno prekinil odnose z njimi. Ne bom pavšalen, a tudi mislim, da se ne bom pretirano zmotil, če rečem, da so to naredili v imenu svoje svobode. Da so se končno izvili iz primeža staršev, ki so hoteli, da otrok živi po njihovo – in ne po svoje.

Zato je pravzaprav edina resna skušnjava staršev pri raziskovanju otroka, pri njegovi duhovni rasti predvsem to, da bi ga pred tem s silo ustavili. Čeprav se sliši nenavadno, to odrasli posebno v zadnjem času kar radi počnemo. Tisti »dobrohotni strah«, da se našim otrokom ne bi kaj hudega zgodilo, je morda edini dovolj močan dejavnik, ki lahko ugasne otrokovo žejo po znanju in napredovanju, po rasti, po korakih.

Otrok mora preizkušati meje

Misleč, da ga bomo pri tem obvarovali hudega, mu zatremo tisto največjo iskro, ki mu plameni v prsih. Otrok se namreč v radovednosti ne ustavi, kadar sam česa ne zmore, sam bi poskušal in poskušal, dokler ne bi nekako prišel do svojega cilja. Otrok se ustavi, ko ga nekdo, ki mu je najbližji in ki ga ima rad, prepriča, da tega ni sposoben, da tega ne bo zmogel sam. To je nekaj najhujšega, kar mu lahko naredimo, da mu ubijemo željo po novih svetovih. V svoji veliki »ljubezni« lahko človeka naredimo za življenjskega invalida, ki se z življenjem in izzivi, ki jih to prinaša, ne zna in ne zmore več spopadati sam. Otrok mora preizkušati meje – in jih mora preizkusiti sam, dokler jih temeljito ne razišče. V raziskovanju je namreč kakšna slepa ulica – ali še bolj konkretno padec, razočaranje, poraz – nekaj neizogibnega, upal bi si reči, celo nujno potrebnega, bistveni del spoznavanja samega sebe in drugih ljudi, drugih obzorij. Tudi to ali predvsem to je radovednost.

Starši in ostali odrasli smo jim pri tem sopotniki in pomočniki, ki jim najbolj pomagamo tako, da jih ne obvarujemo napora, ampak da jim s svojim zgledom pokažemo njegovo vrednost. Tudi nas mora kaj zanimati. Tudi mi se učimo. Tudi mi delamo napake. Najbolje je, da vse to naši otroci vidijo. Tako bodo razumeli, da radovednost in z njo povezana rast ne more iti na račun drugega človeka. Da imamo pri svoji rasti tudi meje, ki niso ovire, temveč usmerjevalci. Kakor palica ob mladem drevescu, ki ni tam zato, da bi rasla namesto njega, ampak ob njem. To smo tudi starši in vzgojitelji naših otrok.

(članek je bil objavljen v reviji Naša družina, 17.2.2019)