Odvisnost od ploskanja

Niso težava v našem življenju porazi, niti razočaranja, niti stranpoti, bolj bi rekel, da je vse to za življenje skorajda nujna, potrebna stvar, nekakšni kažipoti so, veliko več povejo, kam je treba iti, za kaj se je treba odločiti, kot pa zmage. Veliko večja težava v življenju lahko postane odvisnost od ploskanja, ki smo ji dandanes tako zelo podvrženi. To neprestano naprezanje, da bi bili ljudem všeč, da bi nas torej všečkali, da bi bili opaženi, da bi nam ploskali, ker smo lepi, ker smo dobri, ker smo uspešni, ker smo spodobni. Da bi v njihovih očeh in na odru celega sveta nekaj pomenili, misleč da je to tisto, kar nas bo naredilo za vredne in dragocene.

To ni prineslo več truda, da bi postali boljši ljudje, ne, ker pač ne zmoremo čez noč zamenjati kože, ker smo še vedno samo slabotni ljudje iz krvi in mesa, smo spremenili to, da smo si na obraz nadeli samo še več mask, samo še več laži, ki jih moramo vzdrževati pred drugimi. To je problem, ki ga prinaša potreba po ploskanju, začeli smo delati kompromise z resnico.

Dirka všečnosti je zato Prokrustova postelja sedanje dobe. Seveda ne gre samo za make-up, to je še najmanjši problem. Ker se zaradi dobre javne podobe pred drugimi ne smemo osramotiti, pač ne bomo rekli, da je nekaj slabo, ne bomo se borili proti stvarem, ki grejo proti našim vrednotam. Ne, tiho bomo. Tiho bomo, da ne bi zaradi tega prišli ob dobro ime. Ali ob dobro službo. Ali ob gotovo pokojnino. Po drugi strani nas razjeda skrb: kaj pa, če odkrijejo, kdo sem v resnici? V svetu ploskanja sam, takšen kot sem, postajam vedno manj vreden. Potreba po uspehu je napolnila bolnišnice s pregorelimi ljudmi …

Jezusa niso marali. Ne samo zato, ker je bil sin nekega Jožefa, predstavljam si, da reveža, ki v Nazaretu ni pomenil kaj dosti. Še bolj ga niso marali zato, ker je tako govoril. Ni izkoristil potenciala, ki so mu ga prinesli čudeži. Jih pač ni delal za javno podobo, ampak v službi človeka in v službi resnice, za to se je odločil, to je očitno evangelij, za katerega ga je mazilil Duh Gospodov (Lk 4,18). To je bilo za bolne na telesu ozdravljenje, za tiste, bolne na duhu, pa očitno nekaj, kar ljudem ni všeč, pa so morali slišati: »Resnico vam govorim.« (Lk 4,25)

Vsekakor Jezus ozdravlja. Kakor tudi resnica, ki jo govori, boleča, grda, trda resnica. Nekateri naši sodobniki mu sledijo, vidimo jih na medijskem križu, na sodiščih, tudi na jezikih vaških opravljivk so se znašli. Poleg njih so »konji« (Kobali) in »prašički« (Prešički), tisti, ki jim je spodletelo, ki ne morejo več vzdrževati maske, ki jih je javnost v službi »kruha in iger« razkrinkala. Pod njimi kot na Golgoti mimo hodimo ostali, ki smo tiho, tisti, ki nam še uspeva biti v senci, in se jim smejemo v grozi, ker ne vemo, kdo bo naslednji.

Zaradi česa bi raje umrli?

(misel ob 4. navadni nedelji, leto C)