Odvisnost od ploskanja

Niso težava v našem življenju porazi, niti razočaranja, niti stranpoti, bolj bi rekel, da je vse to za življenje skorajda nujna, potrebna stvar, nekakšni kažipoti so, veliko več povejo, kam je treba iti, za kaj se je treba odločiti, kot pa zmage. Veliko večja težava v življenju lahko postane odvisnost od ploskanja, ki smo ji dandanes tako zelo podvrženi. To neprestano naprezanje, da bi bili ljudem všeč, da bi nas torej všečkali, da bi bili opaženi, da bi nam ploskali, ker smo lepi, ker smo dobri, ker smo uspešni, ker smo spodobni. Da bi v njihovih očeh in na odru celega sveta nekaj pomenili, misleč da je to tisto, kar nas bo naredilo za vredne in dragocene.

To ni prineslo več truda, da bi postali boljši ljudje, ne, ker pač ne zmoremo čez noč zamenjati kože, ker smo še vedno samo slabotni ljudje iz krvi in mesa, smo spremenili to, da smo si na obraz nadeli samo še več mask, samo še več laži, ki jih moramo vzdrževati pred drugimi. To je problem, ki ga prinaša potreba po ploskanju, začeli smo delati kompromise z resnico.

Dirka všečnosti je zato Prokrustova postelja sedanje dobe. Seveda ne gre samo za make-up, to je še najmanjši problem. Ker se zaradi dobre javne podobe pred drugimi ne smemo osramotiti, pač ne bomo rekli, da je nekaj slabo, ne bomo se borili proti stvarem, ki grejo proti našim vrednotam. Ne, tiho bomo. Tiho bomo, da ne bi zaradi tega prišli ob dobro ime. Ali ob dobro službo. Ali ob gotovo pokojnino. Po drugi strani nas razjeda skrb: kaj pa, če odkrijejo, kdo sem v resnici? V svetu ploskanja sam, takšen kot sem, postajam vedno manj vreden. Potreba po uspehu je napolnila bolnišnice s pregorelimi ljudmi …

Jezusa niso marali. Ne samo zato, ker je bil sin nekega Jožefa, predstavljam si, da reveža, ki v Nazaretu ni pomenil kaj dosti. Še bolj ga niso marali zato, ker je tako govoril. Ni izkoristil potenciala, ki so mu ga prinesli čudeži. Jih pač ni delal za javno podobo, ampak v službi človeka in v službi resnice, za to se je odločil, to je očitno evangelij, za katerega ga je mazilil Duh Gospodov (Lk 4,18). To je bilo za bolne na telesu ozdravljenje, za tiste, bolne na duhu, pa očitno nekaj, kar ljudem ni všeč, pa so morali slišati: »Resnico vam govorim.« (Lk 4,25)

Vsekakor Jezus ozdravlja. Kakor tudi resnica, ki jo govori, boleča, grda, trda resnica. Nekateri naši sodobniki mu sledijo, vidimo jih na medijskem križu, na sodiščih, tudi na jezikih vaških opravljivk so se znašli. Poleg njih so »konji« (Kobali) in »prašički« (Prešički), tisti, ki jim je spodletelo, ki ne morejo več vzdrževati maske, ki jih je javnost v službi »kruha in iger« razkrinkala. Pod njimi kot na Golgoti mimo hodimo ostali, ki smo tiho, tisti, ki nam še uspeva biti v senci, in se jim smejemo v grozi, ker ne vemo, kdo bo naslednji.

Zaradi česa bi raje umrli?

(misel ob 4. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik