Besede za srce

Morda se to dogaja tudi vam. Ko mi srce očita, da sem nekoga hudo prizadel, se – da bi se izognil gnilemu občutku v sebi – velikokrat potolažim, rekoč: »Saj nisem nikogar ubil. Če pogledaš, sem še vedno veliko boljši človek od drugih.« Res je, nikogar nisem ubil. Toda ali ne kdaj beseda bolj boli od pesti in očrnjen ugled bolj kot samica? Ali niso še huje mrtvi ljudje, ki jih ljudje zaradi klevet zavržejo? Ali pa ko mi pogled zdrsne na nesramno globoki dekolte mimoidoče ali bahavo goloto mladenk na spletu. Tudi tedaj imam na zalogi veliko opravičil, bolj ali manj gredo vsa v napevu: »Saj sem obljubil samo celibat, neporočenost. To pa še ne pomeni, da ne smem pogledati tudi kakšne lepe punce, kajne? Saj ni prepovedano.« Res je, ni prepovedano. Kot tudi žalost, zlomljena srca, občutki krivde in razdrte družine niso prepovedani. Ko gledaš kako drugo dekle in si je potihem želiš, imaš res še vedno rad svojo ženo? Mar nista na nek način že – ločena? Ali pa ko gre za vrednote in r...

Nekateri – in teh vsaj pri nas res ni malo – so mnenja, da se do najboljše rešitve, predvsem v odnosih, še najbolje in najhitreje pride s tihim prikimavanjem, pa četudi ga nekje globoko v drobovju spremlja grenko nezadovoljstvo. Poglejte samo, kako veliko je copatarstva pri nas, poglejte, koliko zakoncev, ki se z neprestanim delom izogibajo drug drugemu. Ampak tudi nekaj tako neprijetnega, tudi nekaj tako očitno nepravilnega, da nam to sporoča še lastno telo, smo sposobni sprejeti, da nam le to zagotavlja »mir v hiši«. V našem globokem spominu je pač zakoreninjeno prepričanje, da je prepir nekaj slabega , nekaj, čemur se je treba za vsako ceno izogibati. Ponižni se prepirajo Nič čudnega. Za prepir je treba nekaj truda in precej ponižnosti. Zato je prepir dobra stvar , koristna je za človeka. Prvič zato, ker je za prepir potrebno v nekaj verjeti in se za nekaj boriti, treba si je želeti dobro, zase in za drugega. Drugič pa zato, ker se prepir konča šele tedaj, ko je nekdo sposoben...

Niso težava v našem življenju porazi, niti razočaranja, niti stranpoti, bolj bi rekel, da je vse to za življenje skorajda nujna, potrebna stvar, nekakšni kažipoti so, veliko več povejo, kam je treba iti, za kaj se je treba odločiti, kot pa zmage. Veliko večja težava v življenju lahko postane odvisnost od ploskanja, ki smo ji dandanes tako zelo podvrženi. To neprestano naprezanje, da bi bili ljudem všeč, da bi nas torej všečkali, da bi bili opaženi, da bi nam ploskali, ker smo lepi, ker smo dobri, ker smo uspešni, ker smo spodobni. Da bi v njihovih očeh in na odru celega sveta nekaj pomenili, misleč da je to tisto, kar nas bo naredilo za vredne in dragocene. To ni prineslo več truda, da bi postali boljši ljudje, ne, ker pač ne zmoremo čez noč zamenjati kože, ker smo še vedno samo slabotni ljudje iz krvi in mesa, smo spremenili to, da smo si na obraz nadeli samo še več mask, samo še več laži, ki jih moramo vzdrževati pred drugimi. To je problem, ki ga prinaša potreba po ploskanju, ...