Da so imeli težavo s puberteto tudi v sveti družini, je morda za koga presenetljivo, pa ne bi smelo biti, tudi ta je bila pač družina kakor vsaka druga, z vsemi lepotami in težavami vred, tudi preizkušnjami najstništva. Odraščajoči Jezus, ki je bil ravno na tem, da postane odrasel mož, »sin postave« (bar micva), sicer ni počel posebno velikih traparij, a se je vseeno skregal, uprl in odšel od svojih staršev ter tako pokazal, da je njegova pot drugačna. Da hoče nekaj več, kot vsak najstnik.
Mnogi starši imajo s tem velike težave. Menijo namreč, da je mladostniško odhajanje, ki se pokaže kot otrokov upor, nekakšen poraz njihove vzgoje, da otroku preprosto ni mar za to, kar je njim tako sveto in pomembno. Zato se velikokrat zgodi, da ga še bolj privežejo nase, ga zaprejo za zid lastnih pričakovanj in od njega zahtevajo slepo zvestobo. Vendar je tako le še slabše, otrok se prične čutiti ujetega v svoji družini in si želi čimprej zbežati iz nje. In kakor mlajši izgubljeni sin s svojim življenjem razmeče družinske bisere med prašiče (Lk 15,13).
Tempelj
Tega seveda nihče noče, ne starši ne otroci, tudi upor nima za cilj česa takega. Želi pa otrok s tem pokazati na svojo posebnost in verjetno nehote spomni, da v družini ne more biti nihče nikomur samoumeven, da nihče nikomur ne sme gospodovati ali kdo koga imeti za svojo last. Da je treba – tako kot Jožef in Marija – v družini drug drugega iskati. Se torej drug drugemu približati, drug drugega srečati v njegovi situaciji, jo spoznati in jo skupaj preživeti. In tako iz odnosov znotraj družine narediti svetišče.
Kajti ko sta Marija in Jožef iskala svojega sina, sta ga našla v templju: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) Ker je On od Očeta, ne od njiju, ker je On torej tempelj. In ko sta v odnos z njim vstopila kakor v tempelj, spoštljivo, ponižno, kakor v molitvi, ko je torej odnos med njimi postal spet svet, se je Jezus »vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren.« (Lk 2,51)
Pazimo na odnose
Kajti sveta družina seveda ni popolna družina, temveč tista, v kateri so sveti njeni odnosi. Taki pa so, kadar drug drugega razumemo kot nekaj dragocenega in za naše življenje nepogrešljivega, potem drug z drugim ravnamo kot z nečim svetim, tudi – in predvsem – takrat, kadar je človek vse prej kot sprejemljiv, ko doživlja svoje življenje in spremembe v njem kot veliko breme, v katerem se ne znajde. In tako kot najstnik samo išče oporo, bližino, razumevanje, tudi s svojo napornostjo. In s tem prebuja v nas človeškost.
Zato je tudi puberteta nekaj svetega.
(misel ob nedelji svete družine, leto C)
Komentarji
Objavite komentar