Hvala
Počutil sem se tako lepo. Nikdar prej namreč nisem tako močno začutil, da je molitev, ki jo izrečemo, preden sedemo k jedi, eno najlepših človekovih dejanj. Reči hvala za dar, ki si ga prejel. To je resnično spreobrnjenje, to je pot od človeka do Boga. Ko se naučiš reči hvala. Pri spreobrnjenju namreč ne gre za neka velika dejanja, sploh pa ne za odplačevanje dolgov, niti za življenje s krivdo na ramenih. Gre samo za odgovor na ljubezen Boga. Nič drugega, samo to: »Hvala.«
In morda je prav zato tako težko reči hvala. Ko dobimo nekaj, kar ni plačilo za naše zasluge, ampak zastonjski dar, nam je nerodno. Dar, ki smo ga prejeli, bi vedno radi z nečim povrnili. To je tako zato, ker se v odnosu, v katerem se samo zahvaljuješ, vedno počutiš kot tisti manjši, manj sposoben, manj bogat. Počutiš se kot »dolžnik« ali celo »grešnik«. In to je težava. Mi nočemo biti nikomur dolžniki. Od nikogar odvisni.
In prav v tem je bistvo našega spreobrnjenja. Sploh ne gre za zadolženost. Gre za darilo.
Spreobrniti se tako pomeni sprejeti darilo in živeti kot nekdo, ki ve, da je obdarovan. Živeti kot nekdo, ki ve, da ga ima Bog rad, čeprav si tega ne zasluži. Živeti z zardelimi lici. Ta zardela lica sramu so zavedanje, kdo smo. Da smo obdarjeni reveži.
Vendar ponavadi na to reagiramo z občutkom krivde in zadolženosti. Tu se mora zgoditi drugi del našega spreobrnjenja. Mi smo obdarjeni zastonj. Nič ni treba vračati. Ni potrebno odplačevati kredita za grehe. Samo sprejeti darilo. In se zahvaliti. Samo to, nič drugega. Pa ne, ker bi Bog potreboval zahvalo, ampak ker jo potrebujemo mi.
Hvaležnost nam namreč odpira oči. Hvaležnost išče v ljudeh dobro. Hvaležnost nas dela pozorne. Hvaležnost prodira v našo zavest misel, da so drugi ljudje za nas dragocenost, ne pa breme. In to je največji sad spreobrnjenja, ki odrešuje človeštvo. Majhna, ničvredna besedica hvala, ki se lahko dogaja samo v mojem srcu, namreč rešuje na stotine ljudi. Ker jih rešuje pred mojim egoizmom. To pa je njihov največji sovražnik.
Komentarji
Objavite komentar