Zakaj grem v gore


Tisti, ki najraje ležijo na plaži, ne bodo nikdar razumeli, zakaj nekateri tako radi lazimo v gore, v skrivnostne, nekoliko strašljive strmine, med katerimi živijo samo najbolj nore cvetlice in živali, tiste, ki jim je dolina s svojimi udobnimi varnostmi in ležernim korakom zadnja briga. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Zakaj bi vstajali ob nečloveških urah, da bi se potem do neskončnosti mučili v klanec, po tisti meliščnati poti, kjer po treh korakih zdrsneš za dva nazaj? Zakaj bi trpeli lakoto in vročino in pomanjkanje vode, zakaj bi nosili težek nahrbtnik, zakaj bi trepetali pred črnimi oblaki, ki se nevarno nagibajo proti nam? Zakaj bi nad prepadi in previsi tvegali svoje življenje?

Zakaj? Ne zaradi dosežka, ne zaradi vrha, čeprav se na njem zgodi tista ključna stvar. Ko ga namreč zadihan v veselju dosežeš, se ti odpre pogled na griče in dolino, na smaragdno lepotico, pa na jezero na drugi strani in na strogo tihe gorske očake. In ko ti čez njihove mrzle stene žarek sonca kot mati poljubi lice, ko gledaš ovinke in klance pod seboj, ki so zdaj tako zelo majhni in nepomembni, te vse prevzame. Vse se ti prikupi. Tako zelo, da se ti zdi vse na pravem mestu, vključno z zoprnim meliščem in dišečimi cveticami, bolečino v kolenu in tekom gamsov čez pobočje. Ko si na vrhu, ne moreš drugega, kot da preprosto rečeš: »Hvala.«

Zato grem v hribe. Ker se tam učim hvaležnosti. Kajti biti hvaležen je tako zelo pomembno. Hvaležnost odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Svet je trd, tako sem se naučil doslej, veliko trši kot klop, na kateri se s fiziko žuli komolce. In ne, hvaležnost ga ne omehča, ga ne spremeni. Odkrije pa lepoto trdote, svetlost teme. Ker vse stvari spremeni v dragocene, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari darilo. Zato je hvaležnost tako pomembna: da se v svojem življenju, kakršnokoli že je, počutim obdarjen. Da se počutim kot nekdo, za katerega je nekomu mar. Da se počutim kot del nekega velikega načrta. Da se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

(kolumna je bila objavljena v Družini, 29.7.2018)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več