Tveganje ljubezni

Ne vem, kako si sami predstavljate čudež pomnožitve kruha. Morda kot neko čarovnijo, ko je iz petih hlebov po neki čudni logiki nastalo kakih petsto štruc, ne vemo točno, kako, važno pa je, da so bili na koncu vsi zadovoljni. Toda čudež je nekaj drugega kot čarovnija. Ni Jezus neki čarovnik, ki maha s paličico in kot zlata ribica izpolnjuje človekove želje. Predstavljam si, da je Jezus tisti, ki je izzval čudež, torej nekaj, kar se lahko ne bi zgodilo, pa se je.

To je čudež: da se je s par sendviči pojavil nek majhen deček, ki bi lahko te svoje hlebčke skrit v nekem grmu pomalical kar sam, pa so ga doma naučili, da je lepo, če svoje bombone delimo z drugimi, posebno tistimi, ki jih nimajo. In to je čudež, ki ga je to majhno dejanje ljubezni izzvalo v drugih ljudeh: pripravljenost enega in to majhnega človeka je prebudila tudi druge, da so vsi, ki so vzeli kaj na pot – verjetno nekoliko s strahom, da bo zanje premalo – nazadnje hrano iz svojih malh delili s tistimi, ki niso imeli nič. Pohano meso, kavo, polpete, kruhke in štrudelj. In so bili na koncu vsi siti. Še več, celo ostalo je od vsega.

Zato moramo nazadnje ugotoviti, da je to materija čudeža, da je to tisto, kar je naredilo čudež: da so si ljudje iz neznanega vzroka upali tvegati iz ljubezni. Ko bi bilo bolje skrbeti za lastno rit, so se odločili deliti tisto, kar so imeli. To je bil čudež, ker je naravno, da vsak najprej poskrbi zase, dati pa je v tem in v vsakem primeru nekaj izjemnega, nekaj čudežnega.

Seveda vsak od njih ni imel dovolj, da bi nahranil vse ljudi. Ko pa so svoje jedi dali na razpolago vsem, so imeli vsi dovolj. Čudežno, kajne? Veliko imamo, ko je vsakdo pripravljen dati samo tisto malo, kar ima. In nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati.

Velikokrat razmišljam, zakaj je človek tako ubogo, tako krhko, tako nemočno bitje. Danes si moram priznati, da je morda to zato, da bi se naučil, da je odvisen od čudežev v svojem življenju, čudežev, ki se jih ne da predvideti, a se vedno zgodijo, ko smo pripravljeni dati sebe popolnoma na razpolago, ko sebe in svojih sposobnosti ne hranimo zase, četudi imamo zelo malo. Spomnimo se, da je pet hlebov in par rib dovolj za pet tisoč mož. Seveda dati vedno vsebuje tveganje, da od tega ne bomo imeli ničesar. Kdo bi lahko predvidel, da bo to sprožilo čudež? Toda mislim si, da je prav to tveganje ljubezni prostor, ko v naše življenje vstopi Bog. In naredi vse tako, kot je treba.

(misel ob 17. navadni nedelji, leto B; zadnja pridiga v Postojni)