Preskoči na glavno vsebino

Tveganje ljubezni


Ne vem, kako si sami predstavljate čudež pomnožitve kruha. Morda kot neko čarovnijo, ko je iz petih hlebov po neki čudni logiki nastalo kakih petsto štruc, ne vemo točno, kako, važno pa je, da so bili na koncu vsi zadovoljni. Toda čudež je nekaj drugega kot čarovnija. Ni Jezus neki čarovnik, ki maha s paličico in kot zlata ribica izpolnjuje človekove želje. Predstavljam si, da je Jezus tisti, ki je izzval čudež, torej nekaj, kar se lahko ne bi zgodilo, pa se je.

To je čudež: da se je s par sendviči pojavil nek majhen deček, ki bi lahko te svoje hlebčke skrit v nekem grmu pomalical kar sam, pa so ga doma naučili, da je lepo, če svoje bombone delimo z drugimi, posebno tistimi, ki jih nimajo. In to je čudež, ki ga je to majhno dejanje ljubezni izzvalo v drugih ljudeh: pripravljenost enega in to majhnega človeka je prebudila tudi druge, da so vsi, ki so vzeli kaj na pot – verjetno nekoliko s strahom, da bo zanje premalo – nazadnje hrano iz svojih malh delili s tistimi, ki niso imeli nič. Pohano meso, kavo, polpete, kruhke in štrudelj. In so bili na koncu vsi siti. Še več, celo ostalo je od vsega.

Zato moramo nazadnje ugotoviti, da je to materija čudeža, da je to tisto, kar je naredilo čudež: da so si ljudje iz neznanega vzroka upali tvegati iz ljubezni. Ko bi bilo bolje skrbeti za lastno rit, so se odločili deliti tisto, kar so imeli. To je bil čudež, ker je naravno, da vsak najprej poskrbi zase, dati pa je v tem in v vsakem primeru nekaj izjemnega, nekaj čudežnega.

Seveda vsak od njih ni imel dovolj, da bi nahranil vse ljudi. Ko pa so svoje jedi dali na razpolago vsem, so imeli vsi dovolj. Čudežno, kajne? Veliko imamo, ko je vsakdo pripravljen dati samo tisto malo, kar ima. In nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati.

Velikokrat razmišljam, zakaj je človek tako ubogo, tako krhko, tako nemočno bitje. Danes si moram priznati, da je morda to zato, da bi se naučil, da je odvisen od čudežev v svojem življenju, čudežev, ki se jih ne da predvideti, a se vedno zgodijo, ko smo pripravljeni dati sebe popolnoma na razpolago, ko sebe in svojih sposobnosti ne hranimo zase, četudi imamo zelo malo. Spomnimo se, da je pet hlebov in par rib dovolj za pet tisoč mož. Seveda dati vedno vsebuje tveganje, da od tega ne bomo imeli ničesar. Kdo bi lahko predvidel, da bo to sprožilo čudež? Toda mislim si, da je prav to tveganje ljubezni prostor, ko v naše življenje vstopi Bog. In naredi vse tako, kot je treba.

(misel ob 17. navadni nedelji, leto B; zadnja pridiga v Postojni)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n