Besede za srce

Čudež pomnožitve kruha ne govori toliko o tem, kako velikih stvari je bil sposoben Jezus, temveč o tem, kako zelo ljudje Jezusa potrebujemo . Da ne moremo brez njega. Tako ganljivo se mi zato zdi, da tega, kar so tedaj, sredi svoje puščave , v kateri so se znašli – se pravi bolečine, zapuščenosti, pomanjkanja, stiske – da tedaj tega, kar so ljudje potrebovali, niso šli iskat drugam, kakor so rekli učenci: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke.« (Lk 9,12) Ne, ti ljudje so raje vztrajali pri Jezusu. Računali so nanj . Ker so vedeli, da jim edino On lahko da prav tistega, kar so potrebovali.  In jim je res dal: ne samo kruha, dal jim je občutek odgovornosti drug za drugega, dal jim je družino, tistih petdeset ljudi, s katerimi so sedeli in si delili stisko in hrano v njej, dal jim je ljubezen, dal jim je pogum, da so radodarni, dal jim je občutek skrbi za drug drugega. On jim je dal tega, kar je pogasilo njihovo lakoto.  Zakaj torej mi iščemo odrešenika drugje? Zaka...

On je Kruh. To je stvar, ki jo želi Jezus dopovedati svojim poslušalcem: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre.« (Jn 6,49-50) Nič drugega nas ne bo nasitilo, nič drugega rešilo iz našega ubogega življenja kot le On , kot samo odnos z Njim. Tudi če si mislimo, da lahko to storimo sami, ne moremo, On nas mora nasititi . Od svojih rešitev bomo vedno odhajali lačni, od Njega pa ne.  To, da ga jemo , pa ne pomeni nič drugega, kakor to, da z Jezusom ostanemo v stiku , da On postane del našega življenja; torej da skupaj z Njim živimo, da z Njim sodelujemo pri svojih razmišljanjih in odločitvah, da ga v svojih načrtih upoštevamo, da se z njim tudi kregamo, če je treba, da se mu upiramo in se z Njim borimo, skratka, da mu tako pustimo spreminjati naše življenje, kakor ga spreminja vsak iskren in pošten odnos.  Brez odnosa z Njim gre naše življenje v napačno smer.  Je pa res, da se človek ne pusti zlahk...

Bog si je najbolj od vsega želel ostati med nami. Vendar si je za to izvolil precej zanimivo obliko. Danes v češčenju in hvaležnosti osupnemo nad njegovo izbiro: ljudje si za to, da se nas drugi spomnijo, postavimo spomenik, napišemo knjigo, si ustvarimo ugled in premoženje, On pa se je odločil drugače: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.« (Jn 6,51)  Hotel je biti kruh , nekaj tako vsakdanjega in neizrednega, nekaj tako minljivega in banalnega, nekaj tako preprostega. S to izbiro je veliko tvegal: da ga bo tako lahko mimogrede kdo ponižal, ga razvrednotil, da ga bo imel za nekaj samoumevnega, še huje, da ga bo lahko užival in se ga dotikal kdorkoli, tudi kdo, ki sploh ne bo vedel, kako nekaj velikega ima v rokah, tudi kdo, ki ga bo zaničeval. Tvegal je izničenje. Toda kruhu pač ne gre za to, da bi izbiral, kaj se lahko in kaj ne počne z njim, kdo ga lahko in kdo ne sme jesti, kdo je dovolj vreden in kdo ne. On pač obstaja, da ga lahko vzame vsakdo in se z njim nahrani ....

» Vsi so jedli in se nasitili. « (Lk 9,17) To je treba vedeti: vsi , ki so prišli do Jezusa, so jedli in se nasitili, nihče ni odšel lačen domov. Ker Jezus vedno da človeku tistega, kar potrebuje, od njega nikoli ne odidemo praznih rok.  Prav zato je treba k Jezusu, ko smo lačni. Povejmo drugače, ko smo utrujeni življenja, kadar blodimo in delamo neumnosti, ko smo grdi, umazani, grešni, ko smo celo samemu sebi nevredni ljubezni, saj jo takrat najbolj potrebujemo. Ponavadi delamo drugače, navadili smo se, ne vem, kje, ali v družini ali v cerkvi, da kruh, obhajilo dobijo samo tisti, ki so bili »pridni« in si ga zaslužijo, da torej morajo lačni še naprej stradati, siti pa se z njim preobjedajo. In navadili smo se, ne vem, kje, da se takrat, kadar najbolj potrebujemo nežne ljubezni, tej najbolj upiramo in se je branimo, kot bi se lačen branil kruha.  Toda če smo lačni, potrebujemo kruha. Če smo grešni, potrebujemo ljubezni. Zato moramo k Jezusu. Zato moramo jesti njegovega kruha....

Tudi če tega dejansko ne vemo, je dokaj jasno, da se je Jezus kot otrok gotovo z navdušenjem igral skrivalnice, še več, tako zelo je užival v njih, da je to počel tudi, ko je bil že povsem odrasel mož, te njegove navihanosti mu niti strogost odraslosti ni mogla vzeti. Je bil pač po srcu še vedno otrok in je to tudi hotel ostati, saj je tako, da če »ne (p)ostanete kakor otroci, (pač) ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 18,3)  Potrebnost iskanja  In četudi so ga ljudje iskali zaradi napačnih razlogov, ne »zato, ker so videli čudeže, ampak ker so jedli od hlebov in se nasitili,« (Jn 6,26) Jezus hoče, da ga ljudje iščejo. Zakaj bi se sicer tako zelo skrival? Nenehno se skriva, da ga je treba iskati, če hočeš priti do njega, to je proces, ki ga želi jezus od človeka, iskati ga neprenehno, odkrivati Njegov obraz sredi tako rutine polnega vsakdanjika, ker sicer človek pade v skušnjavo, da se zanj ne bi trudil več, da bi ga iskal vedno na istih krajih, v vedno istih doživetjih, v ve...

» Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. « (Jn 6,51) On je Kruh. To Jezus pove večkrat in iskreno. On je Kruh – kar nam danes, v obdobju izobilja, pove le malo. Ko je vsega na pretek, človek ne potrebuje kruha, niti ne potrebuje Boga, dovolj so mu jagode in kaviar. Danes je tako kruh postal nevarno živilo, ki se ga je potrebno izogibati, ker redi in nasploh škodi zdravju. Nekoč s tem niso imeli težav, bili so dnevi v življenju naših dedov, ko je bil kruh edino, kar so dali v usta, ni jim škodil, celo prosili so ga, da bi jih zredil, čeprav je bil to večkrat star, morda celo nekoliko plesniv in trd kos hleba. Na večer so posedli okoli mize, potem je zazvenelo, potiho, iz lačnih, utrujenih src: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« iskrena prošnja je to bila, iz nebogljenosti človeške revščine, k Njemu, od katerega usmiljenja so živeli. Potem je mati vstala in odšla iz izbe ter se vrnila s hlebcem, ovitim v bel prt, pražnje, slovesno, kot da gre za kralja v hiši, kot oseba je vs...

Pot do Emavsa je dolga. Ne v fizičnem smislu, šestdeset stadijev ni posebno huda razdalja, dobrih enajst kilometrov, toda Emavs je daleč, ker traja dolgo, preden človek naredi dovolj dolgo pot vase , da se nazadnje dotakne nečesa, kar v njem sproži potrebo po tem, da bi se vrnil tja, od koder je ušel. Dolgo traja, da pride pred zid, pred katerim mora pred seboj ugotoviti, da naprej ne gre več – in da je treba nazaj , nazaj tja, kjer je njegovo mesto, v Jeruzalem. Táko pot velikokrat povzroči kak spor, prepir ali pa razočaranje, poraz, pred nas se postavi neka ovira, ki ne pusti, da bi šlo po naše, tudi Kleopi in sodrugu ni šlo tako, kot sta si želela in predstavljala s to zgodbo o Jezusu, pa sta užaljeno zaloputnila z vrati in odšla stran, kolikor daleč sta mogla. Na pot proti Emavsu, dolgo pot odkrivanja resnice in naših odgovorov nanjo, in na kateri vendarle nista sama. Medtem ko sta hodila, »se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.« (Lk 24,15) Vprašanja Táko u...

Postavil sem se k mizi v naši prazni cerkvi. Miza, oltar, to je tisto, kar nas združuje vsak dan, Jezus, on, ki ga oltar, miza samo predstavlja, on spravlja skupaj med sabo tako zelo različne ljudi. V njem se srečujemo in skupaj živimo . Brez njega ne bi. Zakaj bi hrepenel po človeku, ki ga ne maram, zakaj bi bil skupaj z njim v istem prostoru, če bi si to sam izbiral? Tako pa se srečujemo in skupaj živimo kljub temu . Kljub vsemu, kar nas ločuje. Zato me praznina cerkve, naše dvorane zadnje večerje, boli. Ne bodimo malenkostni, ta praznina mesta ob meni, da brata, za katerega je pripravljeno mesto na mizi, ni pri večerji, me mora boleti, prav je, da me boli, da ni tako kot ponavadi . Ker moram vedeti, da mi ta brat, ki je tako zelo različen od mene, manjka, če ga ni v mojem življenju. Mora boleti, da ga začnemo pogrešati . Se zavedati, da drug drugega potrebujemo. Ta bolečina je naša ljubezen . Naš napor današnjega dne, tako zelo podoben tistemu, ko smo ob isti mizi z nekom, ...

Američan Morgan Spurlock je izvedel eksperiment (in o tem posnel dokumentarec Super Size Me ), v katerem je en mesec za redne obroke jedel samo hrano iz McDonaldsa. Posledice tega je krepko občutil na svojem telesu. V mesecu dni se je zredil za enajst kilogramov, s kritično visokim holesterolom v krvi in na jetrih je začel trpeti za hitrimi spremembami vedenja ter spolno disfunkcijo. Tako je tudi znanstveno dokazal, da res počasi postajaš to, kar ješ . In veste, da na poti po našem svetu jemo marsikaj. Vase tlačimo ne samo lepo zapakirano svinjarijo hitre hrane, tudi z negativizmom se bašemo, z egoizmom, s koristoljubjem, z agresivnostjo, s cinizmom. Tudi strahu pojemo vsak dan za zvrhan krožnik. Povsod, kjer hodimo, srečujemo obvestila, da si nekaj vreden samo, če imaš bujne prsi in gladek obraz, dober avto in visoko plačo, če imaš v življenju moč in pomemben položaj. To jemo, vsak dan. In to se pozna, mar ne? Mar nismo tudi sami zato takšni, kakršen je svet, znervirani, nasil...

Ne vem, kako si sami predstavljate čudež pomnožitve kruha. Morda kot neko čarovnijo, ko je iz petih hlebov po neki čudni logiki nastalo kakih petsto štruc, ne vemo točno, kako, važno pa je, da so bili na koncu vsi zadovoljni. Toda čudež je nekaj drugega kot čarovnija. Ni Jezus neki čarovnik, ki maha s paličico in kot zlata ribica izpolnjuje človekove želje. Predstavljam si, da je Jezus tisti, ki je izzval čudež, torej nekaj, kar se lahko ne bi zgodilo, pa se je . To je čudež: da se je s par sendviči pojavil nek majhen deček, ki bi lahko te svoje hlebčke skrit v nekem grmu pomalical kar sam, pa so ga doma naučili, da je lepo, če svoje bombone delimo z drugimi, posebno tistimi, ki jih nimajo. In to je čudež, ki ga je to majhno dejanje ljubezni izzvalo v drugih ljudeh: pripravljenost enega in to majhnega človeka je prebudila tudi druge, da so vsi, ki so vzeli kaj na pot – verjetno nekoliko s strahom, da bo zanje premalo – nazadnje hrano iz svojih malh delili s tistimi, ki niso imel...

(Novomašnikom, sebi in vsem duhovnikom ob obletnici posvečenja) Sprva si seme, ljubezen sejavčeva, da te poseje, da te pozabi ... Potem si pšenica, zrela za igro z vetrom in s kosci. Potem si nekomu vsakdanji kruh.

» Vzemite, to je moje telo .« (Mr 14,22) Ljudje imamo radi, da so stvari konkretne. Posebno ljubezen. Da se objamemo, poljubimo, pobožamo, da si poklonimo šopek ali kako drugo darilce, skratka, da nekomu tudi fizično pokažemo, da nam veliko pomeni, da ga imamo radi. Tudi Bog želi biti tak. Razume našo potrebo po konkretnosti. In ker nas sam ne more poljubiti, objeti, pobožati, nas osrečiti s šopkom, to naredi s kruhom . Misli pa povsem isto. Zato smo v cerkvi, da jemo. Morda smo ob vseh pravilih in navodilih, ki smo jih v Cerkvi v dolgih stoletjih ustvarili okoli evharistije, nekoliko pozabili, da je naša maša v osnovi obrok, obed, večerja, pri kateri se dobimo, da jemo kruh . Kajpak, ustrašili smo se, da ljudje ne bi razumeli, za kaj pri tem gre, kaj se pri tem obedu dogaja, da to pač ni navaden obrok, da nas pri njem nekdo hrani s samim seboj. In da od tega rasemo, živimo, bolj, kakor od vsakdanje večerje. Toda saj vendar vsakdo, ki skuha večerjo, razume, za kaj gre pri tem ...

Veliki četrtek Velika noč se začne pri mizi, pri naši domači mizi. Tam se na večer zberemo vsi iz naše družine. Vemo, kam se usesti, vsak od nas ima svoj prostor pri mizi, vsak svoj krožnik, vsak svoj pribor in kozarec. Lačni smo. Prišli smo iz sveta, vsak izmučen od svojih bojev, vsak izropan svojega bogastva. Lačen. Reven. Sam. Starejši kot smo, bolj kot smo lačni, bolj razumemo, da smisel naše mize ni v krompirju in pečenki in špinači. Vsak bi jo lahko pojedel v svojem kotu hiše. Mizo potrebujemo, ker potrebujemo skupnost , ker potrebujemo drug drugega. Ljubezni smo lačni, ne kruha. Zato potrebujemo mizo: ker moramo vedeti, da smo njen nepogrešljivi del. Da nas čaka stol, na katerega se ne bo usedel nihče drug razen nas. Da nekomu pripadamo. Da nas nekdo pogreša. Ker potrebujemo ljubezen, potrebujemo pozornost, potrebujemo občutek, da smo slišani in da smo sprejeti. Da smo ljubljeni takšni, kakršni smo . Samo to nas lahko nahrani. Zato se velika noč začne pri mizi. Ta miza...