Kruh, ljubezen, bolečina

Postavil sem se k mizi v naši prazni cerkvi. Miza, oltar, to je tisto, kar nas združuje vsak dan, Jezus, on, ki ga oltar, miza samo predstavlja, on spravlja skupaj med sabo tako zelo različne ljudi. V njem se srečujemo in skupaj živimo. Brez njega ne bi. Zakaj bi hrepenel po človeku, ki ga ne maram, zakaj bi bil skupaj z njim v istem prostoru, če bi si to sam izbiral? Tako pa se srečujemo in skupaj živimo kljub temu. Kljub vsemu, kar nas ločuje.

Zato me praznina cerkve, naše dvorane zadnje večerje, boli. Ne bodimo malenkostni, ta praznina mesta ob meni, da brata, za katerega je pripravljeno mesto na mizi, ni pri večerji, me mora boleti, prav je, da me boli, da ni tako kot ponavadi. Ker moram vedeti, da mi ta brat, ki je tako zelo različen od mene, manjka, če ga ni v mojem življenju. Mora boleti, da ga začnemo pogrešati. Se zavedati, da drug drugega potrebujemo.

Ta bolečina je naša ljubezen. Naš napor današnjega dne, tako zelo podoben tistemu, ko smo ob isti mizi z nekom, ki ga ne maramo. In tako – in samo tako – je evharistija mogoča tudi ob prazni mizi. V bolečini.

Ljubezen namreč boli, ker pomeni ljubiti narediti nekaj težkega. Za vsakogar in vsak dan posebej je to nekaj drugega, vedno pa nekaj težkega, četudi je to nekaj majhnega.

Za Jezusa to recimo pomeni umiti noge svojim učencem. Predstavljam si, da je bil to zanj precejšen napor, čeprav se nam morda ne zdi tako. Navsezadnje je bil »Učenik« in »Gospod« (Jn 13,13), imel je določen ugled pred drugimi. Za vsakogar, tudi zanj, je bil zato napor spustiti se na tla in umivati noge, grdo, umazano opravilo, ki ga je ponižalo pred prijatelji. To bi bilo veliko lažje samo povedati, da nas ima rad in da nas vse sprejema, bla bla, saj je bil dober govorec. Ta brutalna konkretnost človeka, ki objema tisto najbolj umazano v meni s svojimi čistimi rokami, tako da to zares čutim, to pa me prepriča, da človek misli resno. Da sem občutil ljubezen, se je moral potruditi, ga je moralo boleti. In tako sem izvedel, da sem vreden njegovega napora, ker tega ne bi počel, če mu ne bi nič pomenil, če me ne bi pogrešal.

To je boleča lepota velikega četrtka. Bolečina lomljenja kruha in dajanja. Od te bolečine živimo, ta bolečina nas odrešuje. Ta bolečina je velika noč.

(misel ob velikem četrtku, leto A)