Stopil je v sredo strahu

Učenci, iz strahu pred ljudmi zaklenjeni v svoje prostore (Jn 20,19), so velikonočna podoba, povsem primerna današnji. Spomni me na tistole povsem resnično zgodbo izpred par tednov, ki jo je Patricija Maličev opisala na svoji strani, o nesrečnem trenutku, ko se ji je na Barju avto vkopal v vlažno in gosto zemljo in vsemu trudu navkljub ni zmogel ven. Za pomoč je prosila mimoidočo družino, starša z otrokoma, a je v tistem, ko je mati brez pomisleka že stopila, da bi pomagala, oče strogo zabrusil, da vsled socialne distance nihče ne sme narediti niti koraka naprej.

Zatem so mimo prišli ljudje, ki so vendarle pomagali, kljub zapovedim, kljub strahu, da ni morda gospa morda med okuženimi, brez maske in brez rokavic, ker jih pač niso imeli s seboj, so avto uspešno spravili iz blata, gospo v ganljivi jok. »“Da nikoli ne odrečeš pomoči ljudem”, sem rekla sinu, ne da bi se v vzvratnem ogledalu najina pogleda srečala. “Nikoli.” To so nam vedno govorili doma, in ni pomembno, da gre za družino po obeh straneh, v kateri so že od konca devetnajstega stoletja skoraj sami zdravniki.«

Vrednote pred strahom

So namreč nekatere stvari, ki se jim ne smemo in ne moremo odpovedati, niti v še tako težki in zahtevni situaciji. Pomagati, recimo. Pravzaprav šele težke situacije in strah, ki ga te ponavadi vzbudijo v nas, pokažejo, koliko smo v resnici zavezani tistemu, kar smo v zanosu časov blaginje in udobja večkrat predstavljali kot svetinjo svojega življenja. Da, šele strah pokaže, kdo smo v resnici, v kaj verjamemo, česa za nobeno ceno ne bi prodali, drugače povedano, katere so sploh vrednote našega življenja. V tiste, ki se jim pred strahom odpovemo, v resnici nismo verjeli nikoli. In hudo, resnično hudo je, če pred strahom zgroženi ugotovimo, da pravzaprav nimamo ničesar, za kar bi bilo vredno zapraviti svoje življenje. Če namreč nismo za kaj pripravljeni umreti, tudi nimamo ničesar, za kar bi bilo vredno živeti.

Za brate, za Gospoda

Zato na velikonočni večer Jezus stopa v sredo svojih prestrašenih učencev, da jih pošlje ven, po Tomaža, ki se je nekje izgubil. Ker je izgubiti brata huje, kot izgubiti življenje, to verjamemo kot kristjani, ki smo svoje življenje položili v naročje skupnosti, ta je za nas nekaj svetega, nekaj najpomembnejšega za naše življenje. In »učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,« (Jn 20,20) ko so ga prepoznali in so se ga zato nehali bati v enem od teh njegovih najmanjših bratov (Mt 25,40). Ker je vse mogoče, kadar se ne bojimo Gospoda, tudi umreti zaradi ljubezni, če je treba.

Prav zato se nam na veliko noč razkriva v svojih ranah. Da se ga ne bi bal v ranjenih mojega življenja, v njih je, On, ki sem se mu zdel dovolj vreden, da dá zame svoje življenje.

(misel na 2. velikonočno, belo nedeljo, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik