Kruh in vino, brat in sestra
Veliki četrtek
Velika noč se začne pri mizi, pri naši domači mizi. Tam se na večer zberemo vsi iz naše družine. Vemo, kam se usesti, vsak od nas ima svoj prostor pri mizi, vsak svoj krožnik, vsak svoj pribor in kozarec. Lačni smo. Prišli smo iz sveta, vsak izmučen od svojih bojev, vsak izropan svojega bogastva. Lačen. Reven. Sam.
Starejši kot smo, bolj kot smo lačni, bolj razumemo, da smisel naše mize ni v krompirju in pečenki in špinači. Vsak bi jo lahko pojedel v svojem kotu hiše. Mizo potrebujemo, ker potrebujemo skupnost, ker potrebujemo drug drugega. Ljubezni smo lačni, ne kruha. Zato potrebujemo mizo: ker moramo vedeti, da smo njen nepogrešljivi del. Da nas čaka stol, na katerega se ne bo usedel nihče drug razen nas. Da nekomu pripadamo. Da nas nekdo pogreša. Ker potrebujemo ljubezen, potrebujemo pozornost, potrebujemo občutek, da smo slišani in da smo sprejeti. Da smo ljubljeni takšni, kakršni smo. Samo to nas lahko nahrani.
Zato se velika noč začne pri mizi. Ta miza je Jezus. Tam, okrog nje se zberemo grešniki vseh vrst, izdajalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, morilci, poraženci in ranjenci življenjskih bojev in preizkušenj. Vsakomur je namenjen prostor ob tej mizi, vsi smo dobrodošli, saj mize ne potrebujejo siti, temveč lačni ljudje. In tako nam Gospod daje jesti. Zbere nas skupaj, vse za isto mizo. Da nam priložnost, da se srečamo. In ko se ob naši mizi srečamo, nam Gospod postane hrana. Njegov kruh in vino, ki smo ga lačni, so za nas bratje in sestre ob isti Mizi. Prav tisti morilci, izdajalci, grešniki vseh vrst, ki sedijo ob isti mizi kot jaz, ob Gospodu.
Tako nas Gospod hrani: ko nam da družino. Ko nam vsakega človeka postavi za brata in za sestro ob isti Mizi. In nas zato pri tej mizi vedno znova umiva: da bi v vsakem človeku videli brata in sestro. Ne morilca, ne izdajalca, ne opravljivca, ne dolžnika, ampak brata in sestro. Mojega brata, mojo sestro. Ker lahko preživimo samo tako, da ostanemo pri mizi, da se k njej vedno znova vračamo, da ob njej vedno znova drug drugemu postanemo bratje in sestre iste mize.
Velika noč se začne pri mizi, pri naši domači mizi. Tam se na večer zberemo vsi iz naše družine. Vemo, kam se usesti, vsak od nas ima svoj prostor pri mizi, vsak svoj krožnik, vsak svoj pribor in kozarec. Lačni smo. Prišli smo iz sveta, vsak izmučen od svojih bojev, vsak izropan svojega bogastva. Lačen. Reven. Sam.
Starejši kot smo, bolj kot smo lačni, bolj razumemo, da smisel naše mize ni v krompirju in pečenki in špinači. Vsak bi jo lahko pojedel v svojem kotu hiše. Mizo potrebujemo, ker potrebujemo skupnost, ker potrebujemo drug drugega. Ljubezni smo lačni, ne kruha. Zato potrebujemo mizo: ker moramo vedeti, da smo njen nepogrešljivi del. Da nas čaka stol, na katerega se ne bo usedel nihče drug razen nas. Da nekomu pripadamo. Da nas nekdo pogreša. Ker potrebujemo ljubezen, potrebujemo pozornost, potrebujemo občutek, da smo slišani in da smo sprejeti. Da smo ljubljeni takšni, kakršni smo. Samo to nas lahko nahrani.
Zato se velika noč začne pri mizi. Ta miza je Jezus. Tam, okrog nje se zberemo grešniki vseh vrst, izdajalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, morilci, poraženci in ranjenci življenjskih bojev in preizkušenj. Vsakomur je namenjen prostor ob tej mizi, vsi smo dobrodošli, saj mize ne potrebujejo siti, temveč lačni ljudje. In tako nam Gospod daje jesti. Zbere nas skupaj, vse za isto mizo. Da nam priložnost, da se srečamo. In ko se ob naši mizi srečamo, nam Gospod postane hrana. Njegov kruh in vino, ki smo ga lačni, so za nas bratje in sestre ob isti Mizi. Prav tisti morilci, izdajalci, grešniki vseh vrst, ki sedijo ob isti mizi kot jaz, ob Gospodu.
Tako nas Gospod hrani: ko nam da družino. Ko nam vsakega človeka postavi za brata in za sestro ob isti Mizi. In nas zato pri tej mizi vedno znova umiva: da bi v vsakem človeku videli brata in sestro. Ne morilca, ne izdajalca, ne opravljivca, ne dolžnika, ampak brata in sestro. Mojega brata, mojo sestro. Ker lahko preživimo samo tako, da ostanemo pri mizi, da se k njej vedno znova vračamo, da ob njej vedno znova drug drugemu postanemo bratje in sestre iste mize.
Komentarji
Objavite komentar