Besede za srce

Veliki četrtek Velika noč se začne pri mizi, pri naši domači mizi. Tam se na večer zberemo vsi iz naše družine. Vemo, kam se usesti, vsak od nas ima svoj prostor pri mizi, vsak svoj krožnik, vsak svoj pribor in kozarec. Lačni smo. Prišli smo iz sveta, vsak izmučen od svojih bojev, vsak izropan svojega bogastva. Lačen. Reven. Sam. Starejši kot smo, bolj kot smo lačni, bolj razumemo, da smisel naše mize ni v krompirju in pečenki in špinači. Vsak bi jo lahko pojedel v svojem kotu hiše. Mizo potrebujemo, ker potrebujemo skupnost , ker potrebujemo drug drugega. Ljubezni smo lačni, ne kruha. Zato potrebujemo mizo: ker moramo vedeti, da smo njen nepogrešljivi del. Da nas čaka stol, na katerega se ne bo usedel nihče drug razen nas. Da nekomu pripadamo. Da nas nekdo pogreša. Ker potrebujemo ljubezen, potrebujemo pozornost, potrebujemo občutek, da smo slišani in da smo sprejeti. Da smo ljubljeni takšni, kakršni smo . Samo to nas lahko nahrani. Zato se velika noč začne pri mizi. Ta miza...

Naglica življenja je že takšna, da svoje dni tudi v posvečen prostor stopamo veliko prehitro. Prehitro, to pomeni, ne da bi se ob vratih ustavili in si privoščili razkošja, da se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. Poleg naglice nam to naravno gesto kristjana morda preprečuje tudi razumska naprednost. Morda nam je ta gesta postala nesmiselna ali odvečna. Toda ta od malega priučena gesta je namenjena spominjanju . In spominjanja ni nikdar dovolj. Človek namreč hodi po zelo umazanem svetu. Kaj vse se nalepi nanj! Če se človek pogleda v zrcalo, vidi, kaj vse mu pravijo, da je. Da je zguba ali prasec, lenuh, tepec, bedak, nesposobnež, nekdo, iz katerega nikoli ne bo nič. Ali pa nekdo, ki bo srečen, ko bo imel veliko ali ko bo veliko dosegel. Ta svinjarija na našem obrazu je lahko pogubna, če začnemo verjeti vanjo. In vanjo začnemo res tudi verjeti, če se vsake toliko ne umijemo. Hočem reči, če se ne spomnimo, kdo smo v resnici, pod vsemi temi nalepkami naše vsakdanjosti. Stric mi je pr...