Disharmonija

V Sloveniji se pripravlja veliki spopad, ne, boj, ah, kaj, mesarsko klanje. Brutalno bo. Dve vojski, ena proti drugi, s topovi, mitraljezi in vso ostalo ropotijo, z zastavami in parolami – in golažem, seveda. Za obrambo domovine pred nasprotnim taborom gre in vsak od njiju me novači za svojega. Vsak s svojo, edino pravo resnico, vsak s prepričanjem, da je nasprotni tabor prefrigani sovražnik, ki se me hoče polastiti. Vsak s pozivom, naj stopim med njihove vrste.

Vse bi bilo v redu, če bi se preprosto pridružil katerikoli od obeh strani. Če bi postal ovca, pardon, vojak. Lepo je biti vojak, nič ni treba razmišljati, nič tehtati, samo poslušaš, samo ubogaš. Izklopiš etiko in moralo, prodaš svojo človeškost in pograbiš za puško … in streljaš, če se kdo prikaže. Poslušaš nadrejenega in polniš saržer, to je vse, on že ve, on vse ve.

Težava je v tem, da sta obe strani prepričljivi, obe imata močne argumente ali pa govorita stvari, ki jih ne razumem, tako da se tako preprosto ne morem prav odločiti. S sladkorčki skačeta predme, zdaj eden zdaj drug, najprej me prepričujeta, potem me svarita, potem mi grozita, pošiljata me v pekel, če ne bom njihov, grabita in vlačita me na svoje, da sem, tako kot mnogi, utrujen in naveličan vsega, da bi najraje odšel daleč stran, se kakor Švica zaprl med gore in postal kot luknja sredi sira, ki je in ki je hkrati ni.

Tako je sodobnost ubila modrost, tako je izgnala pamet iz dežele, ko je ljudi razdelila na črne in bele. Na samo črne ali bele. Strašljivost edine izbire je našo sedanjost spremenila v pretežek kraj za življenje, strašljivost tega, da se ne moreš zavzeti za vrednoto, ampak za stranko, da moraš izbirati stran in ne resnice. Idejo, ne človeka. Ali pa se skriti v pesek, med uboge mrliče, ki živijo za Znan obraz, Kmetijo in teden na hrvaški obali.

Moja pesem je eksplozija, divja raztrganost. Disharmonija (Kosovel). Kričim, ker ne morem več molčati. Naj kriči z menoj, kdor bere evangelij! Kdor bere evangelij, ne more pripadati ne eni ne drugi strani, sploh pa ne niču nekje vmes. Pripada vsem in hkrati nikomur, ker pripada Človeku. Njegova pozicija je razum, ne barva; vsebina, ne ime. Kdor bere evangelij, ne more živeti, kakor da ni nič narobe. Ne more biti tiho, kadar se tepta človeka, kateregakoli človeka. Ne dela tega, kar piše, ampak to, kar je prav. Kdor bere evangelij, razmišlja s svojo glavo, tuhta, išče, razbira, kriči in kritizira, pred mitro in kolarjem, pred kravato in denarjem, predvsem pa v kopalnici pred ogledalom, preden se obrije, našminka in zobe umije. In molči samo takrat, kadar je tišina boljša od besed.
Kdor ga ne bere, naj ga začne brati. Ne za revolucijo. Za spreobrnjenje.

(objavljeno v Ognjišču, marec 2018)