Preskoči na glavno vsebino

Disharmonija


V Sloveniji se pripravlja veliki spopad, ne, boj, ah, kaj, mesarsko klanje. Brutalno bo. Dve vojski, ena proti drugi, s topovi, mitraljezi in vso ostalo ropotijo, z zastavami in parolami – in golažem, seveda. Za obrambo domovine pred nasprotnim taborom gre in vsak od njiju me novači za svojega. Vsak s svojo, edino pravo resnico, vsak s prepričanjem, da je nasprotni tabor prefrigani sovražnik, ki se me hoče polastiti. Vsak s pozivom, naj stopim med njihove vrste.

Vse bi bilo v redu, če bi se preprosto pridružil katerikoli od obeh strani. Če bi postal ovca, pardon, vojak. Lepo je biti vojak, nič ni treba razmišljati, nič tehtati, samo poslušaš, samo ubogaš. Izklopiš etiko in moralo, prodaš svojo človeškost in pograbiš za puško … in streljaš, če se kdo prikaže. Poslušaš nadrejenega in polniš saržer, to je vse, on že ve, on vse ve.

Težava je v tem, da sta obe strani prepričljivi, obe imata močne argumente ali pa govorita stvari, ki jih ne razumem, tako da se tako preprosto ne morem prav odločiti. S sladkorčki skačeta predme, zdaj eden zdaj drug, najprej me prepričujeta, potem me svarita, potem mi grozita, pošiljata me v pekel, če ne bom njihov, grabita in vlačita me na svoje, da sem, tako kot mnogi, utrujen in naveličan vsega, da bi najraje odšel daleč stran, se kakor Švica zaprl med gore in postal kot luknja sredi sira, ki je in ki je hkrati ni.

Tako je sodobnost ubila modrost, tako je izgnala pamet iz dežele, ko je ljudi razdelila na črne in bele. Na samo črne ali bele. Strašljivost edine izbire je našo sedanjost spremenila v pretežek kraj za življenje, strašljivost tega, da se ne moreš zavzeti za vrednoto, ampak za stranko, da moraš izbirati stran in ne resnice. Idejo, ne človeka. Ali pa se skriti v pesek, med uboge mrliče, ki živijo za Znan obraz, Kmetijo in teden na hrvaški obali.

Moja pesem je eksplozija, divja raztrganost. Disharmonija (Kosovel). Kričim, ker ne morem več molčati. Naj kriči z menoj, kdor bere evangelij! Kdor bere evangelij, ne more pripadati ne eni ne drugi strani, sploh pa ne niču nekje vmes. Pripada vsem in hkrati nikomur, ker pripada Človeku. Njegova pozicija je razum, ne barva; vsebina, ne ime. Kdor bere evangelij, ne more živeti, kakor da ni nič narobe. Ne more biti tiho, kadar se tepta človeka, kateregakoli človeka. Ne dela tega, kar piše, ampak to, kar je prav. Kdor bere evangelij, razmišlja s svojo glavo, tuhta, išče, razbira, kriči in kritizira, pred mitro in kolarjem, pred kravato in denarjem, predvsem pa v kopalnici pred ogledalom, preden se obrije, našminka in zobe umije. In molči samo takrat, kadar je tišina boljša od besed.
Kdor ga ne bere, naj ga začne brati. Ne za revolucijo. Za spreobrnjenje.

(objavljeno v Ognjišču, marec 2018)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več