Nekaj vsakdanjega

Bog si je najbolj od vsega želel ostati med nami. Vendar si je za to izvolil precej zanimivo obliko. Danes v češčenju in hvaležnosti osupnemo nad njegovo izbiro: ljudje si za to, da se nas drugi spomnijo, postavimo spomenik, napišemo knjigo, si ustvarimo ugled in premoženje, On pa se je odločil drugače: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.« (Jn 6,51) 

Hotel je biti kruh, nekaj tako vsakdanjega in neizrednega, nekaj tako minljivega in banalnega, nekaj tako preprostega. S to izbiro je veliko tvegal: da ga bo tako lahko mimogrede kdo ponižal, ga razvrednotil, da ga bo imel za nekaj samoumevnega, še huje, da ga bo lahko užival in se ga dotikal kdorkoli, tudi kdo, ki sploh ne bo vedel, kako nekaj velikega ima v rokah, tudi kdo, ki ga bo zaničeval. Tvegal je izničenje. Toda kruhu pač ne gre za to, da bi izbiral, kaj se lahko in kaj ne počne z njim, kdo ga lahko in kdo ne sme jesti, kdo je dovolj vreden in kdo ne. On pač obstaja, da ga lahko vzame vsakdo in se z njim nahrani. 

Za to je kruh: ne da se ga hrani, ampak da se kdo z njim nahrani. 

Ravno zato kruh združuje. To je njegova moč. Ne glede na to, kdo ga vzame, ima moč, da združi, da povemo drugače, da odpira možnost za ljubezen. Tako je za mizo sposoben pripeljati skupaj tudi povsem nezdružljive ljudi, ker smo pač vsi enkrat lačni, to nas druži, lakota, potreba, šibkost, v tem se lahko najdemo za mizo. V tem je njegova dediščina: zapustil nam je sebe kot dar skupnosti. V tem je namreč naše življenje: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53) 

To je smisel njegove prisotnosti. Zato je pač on Kruh. Hotel je, da ga razumemo kot nekaj, brez česa ne moremo živeti, ne samo telesno, tudi socialno, brez nečesa, kar nas združuje in nam daje bližino, da ga vsak dan potrebujemo, da vsak dan po njem hrepenimo, kakor hrepenimo po kruhu in po nekom, s katerim bi ga skupaj jedli. Kajti ravno to je njegova želja, da »ostane v nas in mi v njem« (prim. Jn 6,56). To je bistvo vsega, ostati skupaj, zalepljeni z njegovo ljubeznijo. Ko ga jemo skupaj, čeprav bi ga lahko jedli posamič. 

Zato se v evharistiji pravzaprav učimo tudi drugih obrokov. Učimo se, kako nekaj svetega je skupaj jesti, kako nekaj nezanemarljivega je to za naše življenje, kako nekaj svetega, čeprav se tega ne zavedamo, je opoldne, zvečer skupaj sesti, to pomeni vzeti si čas zase in za drugega, samo za to, da jemo. Tam je Gospod med nami.

(misel na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, leto A)