Krščanstvo kot veselica

Jezus reče cestninarju Mateju: »Hodi za menoj,« in ta vstane in gre. Kdo le bi pustil denar in lagodno življenje, ki ga prinaša njegov poklic, če ne bi razumel, da je v tem klicu nekaj še lepšega, še boljšega, veliko kvalitetnejšega od tega, v čemer živi zdaj? Da bi rekel samemu sebi: »Nočem več biti cestninar, raje bom njegov učenec.« Kaj je moralo biti tako lepo? Nova pravila, nove zapovedi, nova navodila, novi grdi pogledi, ko si naredil nekaj slabega? 

Veselica ali napor? 

Nekaj je bilo v Jezusu, da so se mu približevali grešniki in cestninarji, morda to, da je bilo življenje z njim nasproti prejšnjemu življenju kakor veselica, kakor gostija. In za veselico je treba – bolj kot hrane in glasbe – sproščenosti, je treba sprejemanja, je treba skupaj sedeti in razumeti in odpustiti in dati priložnost. Za veselico je treba veselja – tega pa ni, kjer ni občutka, da je nekomu tvoje življenje dragoceno, da je nekomu s tabo lepo. 

Krščanstvo pa smo danes naredili kot nekaj zelo farizejskega, nekaj utesnjujočega, starega in zatohlega, naredili smo ga za vrsto obveznosti, naukov in predpisov, za nekega moralnega policaja. Zanemarili smo to, da nam je v odnosih med učenci lepo. Zato odbija. Neživljenjsko je, ker gre v našem primeru za neko drugo krščanstvo, za nekakšno Prokrustovo posteljo, v kateri bi moral ustrezati idealni podobi. In nikogar ni, ki bi to zmogel. 

Jezus ni »prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,13) V resnici gre pri krščanstvu za nekaj drugega. Bog pravi: »Usmiljenja hočem.« (Mt 9,13; prim. Oz 6,6) To pomeni živeti krščanstvo. Pustiti, da veselje nad odrešenjem premaga tvoje koncepte. Ko gre za nas same ali za ljudi, s katerimi živimo. 

Veselje naj premaga koncepte 

Prvič, tisti koncept, da nas naša dejanja definirajo. Jezus pravi, da smo vsi od Boga ljubljeni in izbrani, da smo njegovi sinovi in hčere – to je naša definicija – in da ni ničesar, kar bi lahko to preklicalo, da si Bog glede tega ne bo premislil, ne glede na to, kaj naredimo. 

Drugič, koncept, da smo nekaj vredni samo, če smo uspešni. Vsak nov začetek je pomembna stvar. Če Bog kdaj postavi kako pravilo, ga ne postavlja zato, da bi preverjal našo uspešnost, marveč zato, da bi nam pomagal k boljšim izbiram, v izogib našemu trpljenju. 

Tretjič, koncept, da je usmiljenje nekaj, kar ima svojo mejo, da se torej enkrat konča. Bog je z ljubeznijo močnejši od naših grehov. 

Zamislite si torej, da je krščanstvo veselica. Kaj bi morali spremeniti v našem dojemanju in obnašanju, da bi tako res tudi postalo?

(misel ob 10. navadni nedelji, leto A)