Drago Jančar je pač eden mojih najljubših avtorjev, zato ne morem, ne da bi si vsake toliko privoščil kakšno njegovo knjigo. Tokrat mi je pod prste prišel roman o arhivarju Janezu Lipniku, ki med brskanjem po starih zapiskih naleti na erotične spomine nekega Slovenca, izseljenega v Avstralijo. Med njimi posebno izstopa neka učiteljica, ki se arhivarju zdi tako zelo domača. Izkaže se, da je šlo prav za njegovo učiteljico iz otroštva, do katere je gojil tako čisto in preprosto ljubezen. Zgodba arhivarja prav zato tako zelo posrka, da naš junak iz sedanjosti počasi vedno bolj leze v preteklost, ne samo učiteljičino, ampak tudi v svojo osebno preteklost, v kateri ne manjka težkih in bolečih spominov z nekaterimi maloštevilnimi svetlimi prebliski. Janez pusti, da ga ta obvladuje tako močno, da počasi pravzaprav prevzame in uniči njegovo sedanjost ter ga potegne v čudno mešanico vsega, kar človek nosi v sebi, v vse čudne in težke spomine, od katerih bi se moral posloviti, pa se ne.
Ker se osebna zgodovina v romanu vedno bolj meša z narodovo, je jasno, da ima poleg osebne roman tudi splošno in nacionalno noto. Je namreč pričevanje, kako težko je živeti s (pre)težkim nahrbtnikom preteklosti, tako narodu kot posamezniku, in kako preteklost, ki je nismo zapustili, zastruplja našo sedanjost. Ker se vse pripovedi naslanjajo na drugo svetovno vojno, ni težko ugotoviti, na kaj pisatelj namiguje. Tišina, za katero se odloči Janez Lipnik, je prav tista, ki vse skupaj še poglablja. Zato je roman vsekakor tudi poziv k besedi, še več, je sama beseda, ki odpira dialog, stvar, ki je Slovenci žal sicer še nismo sposobni.
Komentarji
Objavite komentar