Sreča ali »človek ne živi samo od kruha«


Sredi najbolj intenzivnega in zato tudi najbolj napornega obdobja priprave na zaključni izpit, ko sem svetopisemska besedila študiral malodane od svita do noči, se je nekega junijskega večera nebo nenadoma zvedrilo po nevihti. Toplo rumen sončni žarek je osvetlil sosednje hiše in me premamil, da sem za trenutek svoj pogled s knjig premaknil na okno. Med strehami se je dalo opaziti čarobno prelivanje sonca čez meglice, ki so se vlekle čez pokošena polja. Vedel sem, da imam še veliko dela, da bi tisti večer moral prebrati še vsaj dva ali tri članke, da bi izpolnil svoja dnevna pričakovanja, mudilo se je, ne samo vsaka ura, vsaka minuta študija je bila dragocena. Pa sem si v tistem hipu očaranosti vseeno premislil. Ta čarobni prizor sem moral videti v celoti, moral sem se povzpeti nad strehe, ne glede na to, koliko časa bi izgubil za to.

Tako sem pohitel na grič nad mestom. Stopal sem, kolikor hitro sem mogel, da so mi noge z obrestmi vračale za vse napore dolgega dne, a je bilo sonce vseeno hitrejše od mene. Prepozen sem bil. Ko sem prišel na vrh, so meglice nad polji že samevale, sonce pa je počasi lezlo za hrib in nežno barvalo veličastno velike oblake. Ptice so žvrgolele tako glasno, da so preglasile običajen hrup mesta in avtocestnega hitenja na obzorju. Na vejah so se le še nežno bleščale neštevilne dežne kapljice. Na vrhu sem bil sam, saj nobenemu niti slučajno ni padlo na pamet, da bi takoj po nevihti pod z ostanki dežja obteženimi vejami v blatu lezel na nek grič, da bi videl meglice v soncu. Tako nisem videl, kar sem si želel, pa sem za to zapravil pol ure svojega dragocenega časa. Toda ko sem se med sladkimi gozdnimi jagodami počasi spuščal domov, sem vedel, da sem kljub temu dobil tisto, kar sem po celem dnevu sedenja za knjigami tako zelo potreboval … Lepoto, ki ni odvisna od tega, da dobiš, ko in kar si zaželiš, ampak od tega, kdaj in kaj takrat potrebuješ. In vem, da sem tistega dne potreboval ravno to: tišino na samotnem vrhu hriba.

Tista, da človek ne živi samo od kruha, je presneto resnična. Tudi od dobička ne preživi in od opravljenih obveznosti tudi ne. Ne od nujnih stvari, ki nam jih kdovekdo že postavlja na prvo mesto. Od pomembnih stvari se preživi. Če povem drugače, od tistih, za katere nam ponavadi zmanjkuje časa, ker nam na prvo mesto lezejo stvari, s katerimi človek dokaže svojo moč, sposobnost in pomembnost, ne samo pred drugimi, tudi pred samim sabo. In stvari, ki se nam zdijo tako zelo pomembne, kot se zdimo pomembni tudi samemu sebi. Tistega večera pa sem dojel, da človek ne preživi od svojih moči. Ne, ker je človek ustvarjen kot ljubljeni, kot obdarovani. In da zato bolj kot od svoje lastne moči živi predvsem od trenutkov, ko ni ničesar dosegel, ko niti ni hotel ničesar doseči ali opraviti, a ko je imel čas odpreti svoje prazne roke in se pustiti napolniti. Ko je spoznal, da je nezamenljiv samo v tem, da je nekaj, kar je namenjeno samo njemu.

Zame je to edino, kar mora človek vedeti, da postane resnično srečen.

(kolumna, objavljena v Ognjišču, julija 2018)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro