Preskoči na glavno vsebino

Sreča ali »človek ne živi samo od kruha«


Sredi najbolj intenzivnega in zato tudi najbolj napornega obdobja priprave na zaključni izpit, ko sem svetopisemska besedila študiral malodane od svita do noči, se je nekega junijskega večera nebo nenadoma zvedrilo po nevihti. Toplo rumen sončni žarek je osvetlil sosednje hiše in me premamil, da sem za trenutek svoj pogled s knjig premaknil na okno. Med strehami se je dalo opaziti čarobno prelivanje sonca čez meglice, ki so se vlekle čez pokošena polja. Vedel sem, da imam še veliko dela, da bi tisti večer moral prebrati še vsaj dva ali tri članke, da bi izpolnil svoja dnevna pričakovanja, mudilo se je, ne samo vsaka ura, vsaka minuta študija je bila dragocena. Pa sem si v tistem hipu očaranosti vseeno premislil. Ta čarobni prizor sem moral videti v celoti, moral sem se povzpeti nad strehe, ne glede na to, koliko časa bi izgubil za to.

Tako sem pohitel na grič nad mestom. Stopal sem, kolikor hitro sem mogel, da so mi noge z obrestmi vračale za vse napore dolgega dne, a je bilo sonce vseeno hitrejše od mene. Prepozen sem bil. Ko sem prišel na vrh, so meglice nad polji že samevale, sonce pa je počasi lezlo za hrib in nežno barvalo veličastno velike oblake. Ptice so žvrgolele tako glasno, da so preglasile običajen hrup mesta in avtocestnega hitenja na obzorju. Na vejah so se le še nežno bleščale neštevilne dežne kapljice. Na vrhu sem bil sam, saj nobenemu niti slučajno ni padlo na pamet, da bi takoj po nevihti pod z ostanki dežja obteženimi vejami v blatu lezel na nek grič, da bi videl meglice v soncu. Tako nisem videl, kar sem si želel, pa sem za to zapravil pol ure svojega dragocenega časa. Toda ko sem se med sladkimi gozdnimi jagodami počasi spuščal domov, sem vedel, da sem kljub temu dobil tisto, kar sem po celem dnevu sedenja za knjigami tako zelo potreboval … Lepoto, ki ni odvisna od tega, da dobiš, ko in kar si zaželiš, ampak od tega, kdaj in kaj takrat potrebuješ. In vem, da sem tistega dne potreboval ravno to: tišino na samotnem vrhu hriba.

Tista, da človek ne živi samo od kruha, je presneto resnična. Tudi od dobička ne preživi in od opravljenih obveznosti tudi ne. Ne od nujnih stvari, ki nam jih kdovekdo že postavlja na prvo mesto. Od pomembnih stvari se preživi. Če povem drugače, od tistih, za katere nam ponavadi zmanjkuje časa, ker nam na prvo mesto lezejo stvari, s katerimi človek dokaže svojo moč, sposobnost in pomembnost, ne samo pred drugimi, tudi pred samim sabo. In stvari, ki se nam zdijo tako zelo pomembne, kot se zdimo pomembni tudi samemu sebi. Tistega večera pa sem dojel, da človek ne preživi od svojih moči. Ne, ker je človek ustvarjen kot ljubljeni, kot obdarovani. In da zato bolj kot od svoje lastne moči živi predvsem od trenutkov, ko ni ničesar dosegel, ko niti ni hotel ničesar doseči ali opraviti, a ko je imel čas odpreti svoje prazne roke in se pustiti napolniti. Ko je spoznal, da je nezamenljiv samo v tem, da je nekaj, kar je namenjeno samo njemu.

Zame je to edino, kar mora človek vedeti, da postane resnično srečen.

(kolumna, objavljena v Ognjišču, julija 2018)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n