Nekaj naravnega

»Oko za oko in zob za zob« (Mt 5,38) ter »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika« (Mt 5,43) je logika sveta, v katerem živimo. Še danes, še vedno, pa čeprav sta od teh besed minili že vsaj dve tisočletji. Ne morem si kaj, da ne bi sklepal, da je to nekaj odpornega na čas, da je to torej za človeka nekaj naravnega. In da je zato slišati iz Jezusovih ust naročilo: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo,« logično nekaj, kar se nam upira do samega mozga. Seveda, če pa to ni nekaj naravnega. Vendar Jezus poleg naročila doda še pomemben razlog zanj, ki te besede postavi v povsem drugačno luč in močno zamaje naše prepričanje: »Ljubite jih zato, ker tudi vas ljubi vaš Oče, ne glede na to, ali ste dobri ali hudobni.« (prim. Mt 5,45)

Sovraštvo je nenaravno

Ta nenaravna logika nam torej vendarle ni tako tuja. Nekaj naravnega je, da starši ljubijo svoje otroke, ne glede na to, ali so dobri ali hudobni. In čutiti, da nas starši ljubijo, ne da bi si to morali s čim zaslužiti, je tudi nekaj naravnega, vsi smo to izkusili na lastni koži. Razen če … smo živeli neko nenaravno življenje, če nam je bila v njem ljubezen, ki jo potrebujemo, ki nam kot človeku skorajda pripada, odtegnjena.

Kajti vedno, ko se človek ne čuti ljubljenega, ko v svojem življenju ne čuti ljubezni, ko ne dobi nečesa, kar je zanj bistvenega in povsem naravnega, nastane v njem prostor za sovraštvo, za greh, za zlo. »Lakota vsakega človeka naredi za kriminalca« (iz filma »Batman Begins«). Res, človek dela greh in slabo in zlo, človek sovraži samo iz globoke lakote, iz nemoči, iz globoke potrebe po ljubezni, ki je nima oz. je ne čuti. Sovraštvo naših sovražnikov je tako posledica nekega nenaravnega življenja in zato samo pretresljiva prošnja po ljubezni.

Ljubezen je logična

Zato je Jezusova beseda o ljubezni do sovražnikov logična, ker je logično, da človek, ki sovraži, ne potrebuje sovraštva, ampak ljubezen, ker je samo to tisto, kar je zanj nekaj naravnega, kar ga bo pomirilo kot mleko dojenčka v materinem naročju. In ker je logično, da naju iz te situacije, v kateri trpiva oba, ne bo rešilo moje sovraštvo, ampak moja ljubezen. In ker je logično, da se tega, da bi to nenaravno zlo vstopilo tudi v naše življenje, lahko rešimo samo s tem, da ljubimo. Kajti kdor bo sovraštvo vračal s sovraštvom, se bo slejkoprej tudi sam ujel vanj.

Zlo nikogar ne reši. Zato ne mene ne človeka, ki me sovraži, iz zla in sovraštva ne more rešiti zlo, sovraštvo, ampak ljubezen. Kajti ko se človek čuti ljubljen, neha sovražiti, kajti nekaj naravnega mu je ljubezen in ne zlo. Če pa še ne ljubi, pomeni, da tega še ne čuti. Da ga je treba ljubiti še in še bolj. Sovražnik pač vedno potrebuje več ljubezni kot tisti, ki nas imajo in ki jih imamo radi. Sovraštvo je namreč pomanjkanje ljubezni. Naše ljubezni.

(misel ob 7. navadni nedelji, leto A)