Sol in luč

Si predstavljate svet brez soli? Ne le, da bi vsaki jedi manjkalo nekaj malega, pa vendarle za okus bistvenega. Svet bi bil tudi poln neslanih šal, stvari ne bi mogli razumeti s ščepcem soli in tudi v glavi je ne bi imeli. Si predstavljate svet brez luči? Nikoli ne bi ugledali luči sveta, za nič in nikomur ne bi mogli dati zelene luči, da kaj naredi, nikogar ne bi mogli spoznati v pravi luči, in tisto najpomembneje, v življenju bi nam manjkala neka luč na koncu tunela.

Nepogrešljivost učencev

Zato sta Jezusovi sla(v)ni prispodobi, s katerima želi svojim učencem pokazati njihovo resnično identiteto ter jim na srce položiti njihov tako velik pomen prisotnosti v svetu, še vedno tako otipljivi in prepričljivi. Obe metafori namreč najprej utemeljita poslanstvo Jezusovih učencev, in to za ves svet. Vsak človek, ki postane njegov učenec, je bil za to poklican in izbran, ker ima očitno v sebi neke določene kvalitete, ki jih svet potrebuje in ki se lahko v njem uresničijo samo preko človekove povezave z evangelijem.

Potem pa želita podobi soli in luči pokazati tudi na nepogrešljivost Jezusovih učencev za ta svet. Četudi gre za dve izrazito majhni stvari, sta za življenje, recimo tudi za preživetje tega sveta bistveni. S svojim drobnim prispevkom naredita življenje na svetu popolnoma drugačno, kot bi bilo sicer. Točno to so za svet Jezusovi učenci, ki verujejo in izpolnjujejo evangelij.

Odgovornost učencev

Verujejo in tudi živijo po evangeliju, da se ne bomo narobe razumeli. »Luč sveta« ali »sol zemlje« so namreč pravzaprav »vaša dobra dela«. Tako je učenec sol in luč takrat, kadar opravlja »dobra dela«, ki niso nič drugega kakor prenašanje Jezusovih besed v prakso. Kadar se namreč njegova beseda v življenju učencev ne prakticira, je to lahko sol, ki se je pokvarila, čeprav je sol sama po sebi nepokvarljiva. Tako neživeti evangelij postane v očeh ljudi lahko nekaj popolnoma neuporabnega in ni »za nič drugega ni več, kakor da se vrže proč in« ga »ljudje pohodijo,« (Mt 5,13) čeprav v resnici ni takšen. Zato je v »biti sol« in »biti luč« za učence tudi nekakšna odgovornost: ko so enkrat učenci, morajo kot učenci tudi živeti. Morajo, če povemo drugače, svetu narediti evangelij za nekaj verjetnega.

Sploh ne gre za to, da bi morali preko učencev vsi postati kristjani, ne gre za to, da bi s svojim dobrim življenjem učenci Jezusu delali reklamo. Jezus želi povedati, da svet preprosto potrebuje evangelija in ljudi, ki verjamejo vanj, to pomeni, ki ga prakticirajo v svojem življenju, ker je to za svet enako pomembno kot sol za juho ali luč za človeka, tudi če ljudje ne bodo nikoli postali kristjani. Saj vendar ne gre za to, da bi vsi ljudje postali sol, ampak da bi po tistem majhnem ščepcu svet postal okusnejši. Povejmo drugače, da bi bili v svetu kot izvrševalci evangelija njegovi učenci preprosto prisotni. Samo to je dovolj, da bo svet odrešen.

(misel ob 5. navadni nedelji, leto A)