Preskoči na glavno vsebino

Sol in luč


Si predstavljate svet brez soli? Ne le, da bi vsaki jedi manjkalo nekaj malega, pa vendarle za okus bistvenega. Svet bi bil tudi poln neslanih šal, stvari ne bi mogli razumeti s ščepcem soli in tudi v glavi je ne bi imeli. Si predstavljate svet brez luči? Nikoli ne bi ugledali luči sveta, za nič in nikomur ne bi mogli dati zelene luči, da kaj naredi, nikogar ne bi mogli spoznati v pravi luči, in tisto najpomembneje, v življenju bi nam manjkala neka luč na koncu tunela.

Nepogrešljivost učencev

Zato sta Jezusovi sla(v)ni prispodobi, s katerima želi svojim učencem pokazati njihovo resnično identiteto ter jim na srce položiti njihov tako velik pomen prisotnosti v svetu, še vedno tako otipljivi in prepričljivi. Obe metafori namreč najprej utemeljita poslanstvo Jezusovih učencev, in to za ves svet. Vsak človek, ki postane njegov učenec, je bil za to poklican in izbran, ker ima očitno v sebi neke določene kvalitete, ki jih svet potrebuje in ki se lahko v njem uresničijo samo preko človekove povezave z evangelijem.

Potem pa želita podobi soli in luči pokazati tudi na nepogrešljivost Jezusovih učencev za ta svet. Četudi gre za dve izrazito majhni stvari, sta za življenje, recimo tudi za preživetje tega sveta bistveni. S svojim drobnim prispevkom naredita življenje na svetu popolnoma drugačno, kot bi bilo sicer. Točno to so za svet Jezusovi učenci, ki verujejo in izpolnjujejo evangelij.

Odgovornost učencev

Verujejo in tudi živijo po evangeliju, da se ne bomo narobe razumeli. »Luč sveta« ali »sol zemlje« so namreč pravzaprav »vaša dobra dela«. Tako je učenec sol in luč takrat, kadar opravlja »dobra dela«, ki niso nič drugega kakor prenašanje Jezusovih besed v prakso. Kadar se namreč njegova beseda v življenju učencev ne prakticira, je to lahko sol, ki se je pokvarila, čeprav je sol sama po sebi nepokvarljiva. Tako neživeti evangelij postane v očeh ljudi lahko nekaj popolnoma neuporabnega in ni »za nič drugega ni več, kakor da se vrže proč in« ga »ljudje pohodijo,« (Mt 5,13) čeprav v resnici ni takšen. Zato je v »biti sol« in »biti luč« za učence tudi nekakšna odgovornost: ko so enkrat učenci, morajo kot učenci tudi živeti. Morajo, če povemo drugače, svetu narediti evangelij za nekaj verjetnega.

Sploh ne gre za to, da bi morali preko učencev vsi postati kristjani, ne gre za to, da bi s svojim dobrim življenjem učenci Jezusu delali reklamo. Jezus želi povedati, da svet preprosto potrebuje evangelija in ljudi, ki verjamejo vanj, to pomeni, ki ga prakticirajo v svojem življenju, ker je to za svet enako pomembno kot sol za juho ali luč za človeka, tudi če ljudje ne bodo nikoli postali kristjani. Saj vendar ne gre za to, da bi vsi ljudje postali sol, ampak da bi po tistem majhnem ščepcu svet postal okusnejši. Povejmo drugače, da bi bili v svetu kot izvrševalci evangelija njegovi učenci preprosto prisotni. Samo to je dovolj, da bo svet odrešen.

(misel ob 5. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več