Kako imperativ uspešnosti, janzenizem in avtomatizem uničujejo zakrament Božje ljubezni do človekove realnosti
Kljub temu, da se bo čez par dni začelo tradicionalno predbožično obleganje spovednic, smo si bolj ali manj edini, da je ta zakrament v precej veliki krizi. Ne verjamem, da je ozadje te krize zgolj in predvsem v relativiziranju oz. zanikanju greha kot takega. Verjetno tudi, rekel pa bi, da gre veliko globljo težavo, morda povezano z današnjim ustrojem družbe, katere prepričanj se hočeš nočeš slejkoprej vsi navzamemo. V ozadju vsega, kar počnemo, je imperativ uspešnosti in ta je iz nas ustvaril robote, ki moramo biti uspešni, dobri, polni priznanj in uspehov. K temu zato seveda neizogibno spada tudi zanikanje tega, da sem morda slab. Da sem sposoben tudi grdih in težkih stvari. In ker je tega, to vemo, pravzaprav sposoben vsakdo in če želimo kljub temu biti uspešni, si moramo pač to, da nismo grešniki, da ne delamo nič kaj takega, neprestano dopovedovati. Eden od ukrepov je tudi prenehanje s spovedjo in postopno izgubljanje sramu in rdečice pred slabimi dejanji.
Ob tem trčimo v po mojem mnenju drugi koncept, ki pa se nas je prijel med večstoletnim slovenskim janzenističnim pridiganjem, da smo ljudje pravzaprav zanič, da smo v osnovi pokvarjeni. To je bilo še nedolgo od tega večkrat slišati s prižnic, kot pa to, da smo ustvarjeni po Božji podobi, da smo ljubljeni sinovi in ostale evangeljske besede. »Dober« sad vsega tega je tudi v tem, da naše spovedi bolj ali manj izgledajo kot »trgovine z grehi«, češ, jaz ti povem grehe, ti mi daš pokoro, pa smo opravili za nekaj časa. Seveda zaradi tega spoved ni nič manj zakrament, je pa podobno, kot če bi bil krščen samo zato, da me napišejo v krstno knjigo. Tako spoved pri veliki večini ljudi ni odrasel in zrel pogled na lastno življenje, v katerem ocenjujem svojo realnost, grešno, umazano, pa tudi dobro realnost, v kateri se raziskujem, spoznavam in iščem pot naprej, ki je predvsem v tem, da v vsem, kar pač sem, odkrivam neizmerno Božjo dobroto. Ker ni boljše poti do dobrega človeka, kot odkriti, da me ima nekdo rad tudi kot grešnika – in ob tem odkriti, da seveda sem grešnik, nisem pa samo grešnik.
Ker pa takšen način posebno pred prazniki ustvarja gnečo in vzbuja godrnjanje, češ, »kaj se tako dolgo mudi tam notri,« malokdo od duhovnikov spodbuja takšen, »neavtomatski« način spovedi. Vendar je to za veliko večino ljudi edini (!) čas v letu, ko si vzamejo čas za kaj takega – in to ravno čas, ko imamo duhovniki za pogovor še najmanj časa. Praznične vrste pred spovednico so menda povezane s tem, da smo tako tesno povezali spoved in evharistijo. Morda je tudi to sad preveč purističnega pogleda na »vrednost« prejemanja obhajila, prepričani smo, da lahko prejmemo obhajilo samo kot sveže oprani, kot da ga ne potrebujemo še bolj takrat, kadar smo umazani kot svinje in ko ga pridemo iskat ravno zato, kot da ga ne šele takrat res v veri »vredno« prejemamo. Zato bi kazalo razmisliti o tem, ali je prav poudarjati, da je spoved pogoj za udeležbo pri evharistiji. Ker je to tako zelo uveljavljen koncept, namreč veliko ljudi stopi v spovednico s krilatico »Nič slabega ne delam«, torej samo po dovoljenje za obhajilo – in ne po zakrament sprave. Evharistija je pač vernikova hrana, spoved pa po mojem ne bi smel biti pogoj za evharistijo. Kvečjemu obhajilo, čisti beli Božji kruh, v umazaniji človekovega srca še prej vzbudi željo, da bi se vrnil »v Očetovo hišo«, da bi se zamislil nad seboj in popravil svoje poti. K temu me navdihuje Jezusovo obhajilo pri zadnji večerji, ki so ga jedli sami nezvesti prijatelji, tajitelji in izdajalci, ljudje, potrebni ljubezni.
Sanjam o tem, da bi vsakega človeka v župniji enkrat na leto mogel povabiti na spoved kot na pregled lastnega življenja. Da bi takrat res čutil, da ga kot navzoči Drugi v njegovem življenju poslušam in sklepam premirje. Morda bo čas za to, ko se bom v župniji otresel menedžerstva ...
(članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes, december 2019)
Kljub temu, da se bo čez par dni začelo tradicionalno predbožično obleganje spovednic, smo si bolj ali manj edini, da je ta zakrament v precej veliki krizi. Ne verjamem, da je ozadje te krize zgolj in predvsem v relativiziranju oz. zanikanju greha kot takega. Verjetno tudi, rekel pa bi, da gre veliko globljo težavo, morda povezano z današnjim ustrojem družbe, katere prepričanj se hočeš nočeš slejkoprej vsi navzamemo. V ozadju vsega, kar počnemo, je imperativ uspešnosti in ta je iz nas ustvaril robote, ki moramo biti uspešni, dobri, polni priznanj in uspehov. K temu zato seveda neizogibno spada tudi zanikanje tega, da sem morda slab. Da sem sposoben tudi grdih in težkih stvari. In ker je tega, to vemo, pravzaprav sposoben vsakdo in če želimo kljub temu biti uspešni, si moramo pač to, da nismo grešniki, da ne delamo nič kaj takega, neprestano dopovedovati. Eden od ukrepov je tudi prenehanje s spovedjo in postopno izgubljanje sramu in rdečice pred slabimi dejanji.
Ob tem trčimo v po mojem mnenju drugi koncept, ki pa se nas je prijel med večstoletnim slovenskim janzenističnim pridiganjem, da smo ljudje pravzaprav zanič, da smo v osnovi pokvarjeni. To je bilo še nedolgo od tega večkrat slišati s prižnic, kot pa to, da smo ustvarjeni po Božji podobi, da smo ljubljeni sinovi in ostale evangeljske besede. »Dober« sad vsega tega je tudi v tem, da naše spovedi bolj ali manj izgledajo kot »trgovine z grehi«, češ, jaz ti povem grehe, ti mi daš pokoro, pa smo opravili za nekaj časa. Seveda zaradi tega spoved ni nič manj zakrament, je pa podobno, kot če bi bil krščen samo zato, da me napišejo v krstno knjigo. Tako spoved pri veliki večini ljudi ni odrasel in zrel pogled na lastno življenje, v katerem ocenjujem svojo realnost, grešno, umazano, pa tudi dobro realnost, v kateri se raziskujem, spoznavam in iščem pot naprej, ki je predvsem v tem, da v vsem, kar pač sem, odkrivam neizmerno Božjo dobroto. Ker ni boljše poti do dobrega človeka, kot odkriti, da me ima nekdo rad tudi kot grešnika – in ob tem odkriti, da seveda sem grešnik, nisem pa samo grešnik.
Ker pa takšen način posebno pred prazniki ustvarja gnečo in vzbuja godrnjanje, češ, »kaj se tako dolgo mudi tam notri,« malokdo od duhovnikov spodbuja takšen, »neavtomatski« način spovedi. Vendar je to za veliko večino ljudi edini (!) čas v letu, ko si vzamejo čas za kaj takega – in to ravno čas, ko imamo duhovniki za pogovor še najmanj časa. Praznične vrste pred spovednico so menda povezane s tem, da smo tako tesno povezali spoved in evharistijo. Morda je tudi to sad preveč purističnega pogleda na »vrednost« prejemanja obhajila, prepričani smo, da lahko prejmemo obhajilo samo kot sveže oprani, kot da ga ne potrebujemo še bolj takrat, kadar smo umazani kot svinje in ko ga pridemo iskat ravno zato, kot da ga ne šele takrat res v veri »vredno« prejemamo. Zato bi kazalo razmisliti o tem, ali je prav poudarjati, da je spoved pogoj za udeležbo pri evharistiji. Ker je to tako zelo uveljavljen koncept, namreč veliko ljudi stopi v spovednico s krilatico »Nič slabega ne delam«, torej samo po dovoljenje za obhajilo – in ne po zakrament sprave. Evharistija je pač vernikova hrana, spoved pa po mojem ne bi smel biti pogoj za evharistijo. Kvečjemu obhajilo, čisti beli Božji kruh, v umazaniji človekovega srca še prej vzbudi željo, da bi se vrnil »v Očetovo hišo«, da bi se zamislil nad seboj in popravil svoje poti. K temu me navdihuje Jezusovo obhajilo pri zadnji večerji, ki so ga jedli sami nezvesti prijatelji, tajitelji in izdajalci, ljudje, potrebni ljubezni.
Sanjam o tem, da bi vsakega človeka v župniji enkrat na leto mogel povabiti na spoved kot na pregled lastnega življenja. Da bi takrat res čutil, da ga kot navzoči Drugi v njegovem življenju poslušam in sklepam premirje. Morda bo čas za to, ko se bom v župniji otresel menedžerstva ...
(članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes, december 2019)
Komentarji
Objavite komentar