Potrpežljivost
5. dan adventa
V nečem se stikata študij Svetega pisma in moje bivanje v Rimu, ki sta oba na nek način moj osebni advent. Ko sem prvič prišel sem, prav na prvi dan pri kosilu, mi je prijatelj iz Indonezije, s katerim sva sedela pri mizi, dejal, da je treba za to, da preživiš v Rimu, imeti tri stvari: "Pazienza, pazienza, pazienza." Potrpežljivost na kubik. Takrat sem se nasmehnil. Od tistega dne dalje pa vsak dan okušam, da je res tako. Ne samo zaradi prometa, kaosa, nenehnih stavk in presenečenj v Rimu. Predvsem zaradi življenja tukajle.
Veliko je treba ponavljati, velikokrat prebirati ene in iste stvari, ene in iste stavke, da bi jih nekoč, nekega nepoznanega dne, prebral tako, da bi spoznal, za kaj pravzaprav gre. Razumel smisel tega, kar bereš. Res, tu ne gre za učenje. Gre za rast. In rast se dogaja počasi. Dolgo časa je potrebno, da človek naredi en sam korak, kaj šele, da ga razume ...
Življenje je težko, ker je za to, da bi ga živeli, treba veliko potrpežljivosti. Nekatere poti je treba prehoditi večkrat, da jim prideš do konca. Nekatere poti pa hodimo vse življenje, neprenehoma jih ponavljamo, ker se pravih korakov naučimo samo tako, da se moramo na njih stokrat zmotiti, da bi jih enkrat naredili prav. Toda čeprav si mislim, da je to izgubljanje, ni tako. Je rast. Pripravljanje za nekaj nepoznanega. Zato temu rečem advent.
V nečem se stikata študij Svetega pisma in moje bivanje v Rimu, ki sta oba na nek način moj osebni advent. Ko sem prvič prišel sem, prav na prvi dan pri kosilu, mi je prijatelj iz Indonezije, s katerim sva sedela pri mizi, dejal, da je treba za to, da preživiš v Rimu, imeti tri stvari: "Pazienza, pazienza, pazienza." Potrpežljivost na kubik. Takrat sem se nasmehnil. Od tistega dne dalje pa vsak dan okušam, da je res tako. Ne samo zaradi prometa, kaosa, nenehnih stavk in presenečenj v Rimu. Predvsem zaradi življenja tukajle.
Veliko je treba ponavljati, velikokrat prebirati ene in iste stvari, ene in iste stavke, da bi jih nekoč, nekega nepoznanega dne, prebral tako, da bi spoznal, za kaj pravzaprav gre. Razumel smisel tega, kar bereš. Res, tu ne gre za učenje. Gre za rast. In rast se dogaja počasi. Dolgo časa je potrebno, da človek naredi en sam korak, kaj šele, da ga razume ...
Življenje je težko, ker je za to, da bi ga živeli, treba veliko potrpežljivosti. Nekatere poti je treba prehoditi večkrat, da jim prideš do konca. Nekatere poti pa hodimo vse življenje, neprenehoma jih ponavljamo, ker se pravih korakov naučimo samo tako, da se moramo na njih stokrat zmotiti, da bi jih enkrat naredili prav. Toda čeprav si mislim, da je to izgubljanje, ni tako. Je rast. Pripravljanje za nekaj nepoznanega. Zato temu rečem advent.
Komentarji
Objavite komentar