Stražarnica

Da bi razumeli preroka Ezekijela, bo treba stopiti vsaj par desetletij nazaj, do tistih pogumnih mladeničev, ki so državi služili tudi z neskončnim bedenjem na straži. Da, prvih par ur je lepo in ponosno biti stražar, v čast ti je, da služiš domovini. A kmalu to postane tako težko kot vzdrževanje vek pri budnosti. Da, to je bolj odgovorna služba, kot si človek, ki stoji na straži, predstavlja. On je samo tam, ker uboga. V resnici je na njegovih plečih življenje vseh njegovih kompanjonov.

Kakšno odgovornost nosimo že samo s tem, da smo, kjer smo. To je utrudljiva služba, življenje, ki ne pusti pod naključjem niti najmanjšega slučaja. Ki ne pusti niti za trenutek zatisniti vek. Da, odgovornost nosiš za vsakogar, ki je pod tvojim okriljem, t.j. vsakogar, ki si ga kdaj srečal in z njim podelil kak trenutek svojega življenja. Aha, vsako srečanje ti je odgovornost. Vsako srečanje je iskanje resnice. Zato ta pomembna straža.

O tej straži ni potrebno izgubljati besed, ker je vsakemu že samoumevno dana. A gorje, če na njej zaspimo! Če ne opravimo svoje dolžnosti, dolžnosti odgovornosti za svojega bližnjega. Sobivanje ni uspavanka, tudi ni pravljica, ampak nenehna čuječnost in skrb, prirezovanje in trebljenje, pokrivanje pred točo in krpanje ran.

In zakaj ves ta napor? Zakaj bi človek sprejel to težko odgovornost? Ker je v sobivanju še nekaj veliko več: ne samo garancija, da bi si počasi izoblikovali podobo o sebi in o pravilnosti svojih poti, ampak da je v sobivanju (ne pasivnem, ampak aktivnem) celo Božja prisotnost. Sobivanje namreč nazadnje svoj vrhunec doseže v tem, da sta brata tako dopolnjujoča se, da so celo želje, prošnje in zahvale v njima enake.

In zakaj bi bila ta »dopolnjujočnost« tako zelo dobra? Ta odgovor bom prepustil vam. Menim pa, da je zelo blizu tistemu razmišljanju, ki zaposljuje osamljenega stražarja v stražni hišici ...