Videl sem Duha nad njim

»Ta je tisti. Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim« (Jn 1,30.32) To je bolj pomembna izjava Janeza Krstnika, kot si na prvi pogled mislimo. S tem je namreč povedal, da sam človeka ne presoja na podlagi lastnega vrednotenja, niti mnenja okolice, niti družbenega statusa, niti na podlagi tega, s čimer se mu predstavlja sam, temveč po nasvetu Svetega Duha. In znati to je posebna vrlina, ki ustvarja dobre odnose. Kajti samo v njem s svojimi odnosi ravnamo pravilno. Kajti prav rado se zgodi, da ljudje postanemo zasvojeni z razpoloženjem drugega. Ljudje ob nas pa morajo ohraniti svojo stabilnost, neodvisno od našega razpoloženja, mi pa tudi. 

Potreba po duhovnosti 

Za to pa je potrebna določena notranja trdnost. Duhovna trdnost, ki se vzpostavi samo z zadostnim časom za molitev in za notranjo uglašenost. Da je Janez zmogel prav videti Jezusa in tudi pravilno obnašati do njega, je moral prebiti veliko ur v tihoti puščave, moral je veliko časa posvetiti lastnemu uglaševanju z Božjim. To mu je povedalo, kdo je Jezus, to mu je pokazalo, kako naj z njim tudi ravna. 

Te trenutke tihote in notranje zbranosti smo žal vsi nekoliko zanemarili. Mislimo si namreč, da zmoremo vse urediti s pomočjo razuma, da zmoremo vse zavedanje o svojem življenju urediti z informacijami in občutki. In da lahko tudi vse uredimo sami. To pa žal ni mogoče. Odnosi nas presegajo, nikoli jih ne bomo dovolj dobro razumeli. Tudi zato v svojih odnosih doživljamo težke trenutke, ker so v njih nekatere stvari, ki nam jih lahko uredi in nas z njimi sprijazni samo Sveti Duh. 

Duhovnost in odnosi 

Naloga vsakega izmed nas je torej – če ne zaradi sebe, pa zaradi svojih odnosov – ohranjati temeljno duhovno ravnovesje. »Če nimamo Boga, bomo hoteli imeti v svojem bližnjem upodobitev božjega. To pa pomeni neko idealizacijo, popolnost, ki pa je ni. Ljudje smo pač razpeti med dobro in hudo. Dokler stavimo le na človeka, še posebej, če nekega človeka idealiziramo, bomo doživeli njegovo nasprotje kot nekaj, kar nas bo zelo globoko prizadelo.« Imeli ga bomo tudi za utelešenje zla. Toda on ni ne Bog ne satan. »Če pa vemo, da je človek le človek in imamo pribežališče v Svetem, v svetih trenutkih, ko se zavestno odločimo za tihoto, in se po molitvah prebujamo v zaznavo Svetega, nas to umirja in stabilizira. To je pomembno, da je redno in urejeno. Zakaj? Ker veste, so situacije, ko živimo iz rezerve.« (K. Gržan)

Poiščimo zato spet povezanost s Svetim, poskrbimo, da spet najdemo ta kontakt z redno molitvijo. Zavestno se odločimo tudi za tihoto, za urejeno duhovno stabilnost, ki jo bomo prejeli v povezavi z Bogom, da bomo potem lažje živeli realnost medsebojnih odnosov, ki so, kakršni pač so, včasih lepi, včasih težki, včasih zelo težki.

(misel na 2. navadno nedeljo, leto A; navdih mi je bil pogovor s Karlom Gržanom, https://radio.ognjisce.si/sl/294/oddaje/41446/zasvojenost-z-razpolozenjem-svojega-bliznjega-je-huda.htm)