Besede za srce

» Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. « (Mt 1,20)  Jožef je postavljen pred težko dilemo svojega življenja. Reagira pa mirno in preudarno. Ne dela na hitro in na silo, temveč si vzame čas za razmislek. Za premislek, komu želi v svojem življenju slediti. In on se odloči, da bo kljub vsemu tveganju in posledicam, ki jih ta njegova odločitev, da obdrži Marijo pri sebi, prinaša, poslušal angela. »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Mt 1,24)  V čem je namreč njegova dilema? Koga poslušati. Komu verjeti. Kako dobro porabiti svoje življenje. Na koga opreti svoje življenje. Za to gre. Za vprašanje, kdo je gospodar mojega življenja .  Poslušati angela v tem primeru ne pomeni nič drugega kakor slediti Bogu v svojem srcu. Imeti enega samega gospodarja, Boga in nikogar drugega. Kajti Jožefovo premišljevanje o Marijinem zagonetnem primeru, kakor pravi evangelist, je bilo ...

» Spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost. « (Mt 3,15)  V Jezusovem dejanju – da se namreč želi dati krstiti – je nekaj precej težko razumljivega. S tem se je namreč Božji Sin postavil v vrsto ljudi, ki priznavajo svoje grehe – temu je bil namreč namenjen Janezov krst – čeprav jih sam ni imel. Zato Jezus Janezovega krsta ni potreboval. Mu je pa pred tem dejanjem nekaj odkrito povedal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) Za pravičnost je torej šlo pri tem Jezusovem dejanju.  Vsi smo grešniki  Postaviti se v vrsto z grešniki v Jezusovem primeru pomeni povedati, da zato, ker je Božji Sin, še ni nekaj posebnega, da zaradi tega nima nekih privilegijev. Jezus je tako s tem povedal, da zanj popolnoma enako veljajo ista pravila in zapovedi kakor za koga drugega. In to je zelo dobrodošla gesta. Kajti ljudje si običajno svoje vrednosti ne gradimo tako, da se postavljamo v vrsto z drugimi, enako vrednimi ljudmi, temveč da iz nje...

» Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela. « (Iz 56,1)  Paziti , to je zame ključni glagol, ko gre za človeka, za človečnost v našem svetu: človek je tisti, ki pazi na ljudi, ki so mu ljudje, odnosi nekaj tako zelo vrednega in dragocenega. In človek je človeku človek predvsem tedaj, kadar ga pazi pred samim sabo, pred svojo sebičnostjo, pred zlom, ki ga nosi v prsih, pred besedami, ki bruhajo iz njegovih ust. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, pred svojo sebičnostjo, da rečemo drugače, to pomeni biti plemenit, gentlemanski. In takrat mu to uspe, ko zadrži tisto globoko težnjo, ki jo vsi nosimo v sebi, da bi bili pomembnejši, boljši, več vredni od drugih, in mu da svojo veljavo – prav isto veljavo, ki mu jo je dal Bog, ko ga je ustvaril in ga postavil na mesto v mojem življenju.  Temu rečemo pravičnost: dati vsakemu svoje mesto na sv...

V svetu, v katerem moramo biti ves čas v redu, odlični in uspešni – in hkrati vemo, da to ni mogoče – je edina mogoča pot vzdrževanja dobrega mnenja o sebi in spodobnega izgleda navzven, da se pač delamo, da je v nas in okoli nas vse »v redu«. Čeprav ni. Naš svet ni pravičen, poln je krivic in hudega. In ne, tako ni šele v zadnjem času, ko se tega mogoče končno malce bolj zavedamo, tako je že dolgo. In ne, krivic ne povzročajo samo drugi in ne samo nam, tudi sami imamo krvave roke, vsak po svoje. Kesanje  To je Janezovo oznanilo (Lk 3,7-9): ni vse v redu. In to sproži vprašanje množic: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10) Zelo dobro vprašanje. Ker bi se lahko na Janezovo oznanilo odzvali npr. z zanikanjem ali celo z nasiljem. To vprašanje se namreč ne more roditi, če pred njim ni iskrenosti, odgovornosti in potem tudi kesanja . Tega pa kot družba kakor da ne zmoremo več, iz sebe smo ga izgnali, ko smo ga prepoznali kot oznanjevalca lastne šibkosti, ranljivosti, nepopolnosti. Ta bolečina, k...

Vedno več strokovnjakov prihaja do bolečega dejstva. Podnebnih sprememb ne bo ustavilo na tisoče vetrnih ali sončnih elektrarn, niti jih ne bodo omilili električni avtomobili, niti ločevanje odpadkov, ampak tisti trenutek, ko se bomo začeli odpovedovati svojemu luksuzu. Kajti tega, kar imamo danes, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, tista pogoltna požrešnost po imeti več in več. Zaradi nje je preveč posekanih gozdov, preveč plastike in smeti, preveč izpuhov in še česa, kar nam ni všeč, a toleriramo, ker je pač to cena lagodnega življenja. Lagodnega, razkošnega, ne normalnega življenja. Kajti tisto, kar plava v oceanih, je očitno nekaj, česar imamo preveč, nekaj, česar ne potrebujemo. Tisto, kar se kopiči na smetiščih, ravno tako. Kdo bi sicer zavrgel nekaj, kar je še uporabno? Čas in razmere, v katere smo vstopili, so naš Janez Krstnik in njihova pridiga je zastrašujoča. Prisilili so nas, da smo razumeli: treba je nekaj storiti in to je treb...