Katovice in Janez Krstnik


Vedno več strokovnjakov prihaja do bolečega dejstva. Podnebnih sprememb ne bo ustavilo na tisoče vetrnih ali sončnih elektrarn, niti jih ne bodo omilili električni avtomobili, niti ločevanje odpadkov, ampak tisti trenutek, ko se bomo začeli odpovedovati svojemu luksuzu. Kajti tega, kar imamo danes, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, tista pogoltna požrešnost po imeti več in več. Zaradi nje je preveč posekanih gozdov, preveč plastike in smeti, preveč izpuhov in še česa, kar nam ni všeč, a toleriramo, ker je pač to cena lagodnega življenja. Lagodnega, razkošnega, ne normalnega življenja. Kajti tisto, kar plava v oceanih, je očitno nekaj, česar imamo preveč, nekaj, česar ne potrebujemo. Tisto, kar se kopiči na smetiščih, ravno tako. Kdo bi sicer zavrgel nekaj, kar je še uporabno?

Čas in razmere, v katere smo vstopili, so naš Janez Krstnik in njihova pridiga je zastrašujoča. Prisilili so nas, da smo razumeli: treba je nekaj storiti in to je treba storiti zdaj. Ne jutri, jutri bo prepozno.

A kaj? »Kaj naj storimo?«

Janezov odgovor na to vprašanje je presenetljiv. Nič posebnega ni treba storiti. Samo živeti pravično. To pomeni dati vsakemu, kar mu pripada, nič več, a niti nič manj; in ne krasti, to je, nikomur jemati tistega, kar ni moje. Saj tisto, česar imam v svojem življenju preveč, ni moje, mi ne pripada. Pripada drugemu. Postaviti se na svoje mesto v družbi in stvarstvu in ne stopati čez meje, ki so mi bile postavljene. To je to. Samo to. Biti normalen. Biti pravičen.

Pravičnost je prvi Mesijev obraz. To je pot, po kateri se začnejo stvari urejevati. Najprej vsakomur, kar mu pripada. Tudi meni, samo to, kar mi pripada, nič več. Potem bo prostor tudi za ljubezen.

(misel ob 3. adventni nedelji, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več