Znamenja

Znamenja. Nekje sem prebral »revolucionarno« odkritje, da bi se morali otroci vsaj do desetega leta predvsem igrati, ker baje igra omogoča normalen razvoj možganov in osebnosti. Potem me skoraj isti dan preseneti deklica pri verouku. Pri rosnih osmih letih je njen urnik kot tisti od menedžerja kake uspešne firme: šola, čipka, trening, verouk, nastop. In še kaj, za kar ne vem.

Znamenja. Da otroci nimajo časa za igro, je enako absurdno kot to, da se zakonci vidijo samo še med vikendi, ali to, da župnik nima časa za molitev. Ampak to je pač cena za vrtiljak uspeha in dobička. Pa ne mislim samo tistega v žepu, tudi tistega, ki se kaže v naši priljubljenosti, pri drugih ali pred samim seboj. Pač ne moremo imeti doma Lionella Messija, če ga ne začnemo zasipati z resnim delom pri šestih letih.

Hkrati vidimo, da gre ta vrtiljak vse hitreje in hitreje in da je vedno težje s trezno glavo ostati na njem, da nam dela slabo. Nezadovoljni smo s seboj, utrujeni in depresivni, vse razumemo, da gre za neka znamenja, ki niso dobra, sploh ne, in vendarle še vedno sedimo na njem. In čeprav vemo, da dolgo več ne bo šlo tako naprej, da se bo elastika slejkoprej strgala, samo čakamo. Čakamo in nič ne ukrenemo.

In kaj? Je treba počakati? Je treba potrpeti, da bo pač vse to minilo? Treba. Vendar ne tako, kot si predstavljamo.

Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka.

Advent je resda čas pričakovanja drugega Jezusovega prihoda, pričakovanje našega odrešenja, časa, ko se bodo stvari uredile in bo vse tip top. Vendar to ni pasivno pričakovanje.

Čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.

Treba je čuti, to je biti občutljiv za znamenja, biti pozoren na to, kaj se dogaja, razumeti in ukrepati. Narediti korak, sprejeti odločitev, tudi tako, ki nam morda ne bo všeč. Treba je izstopiti iz spirale, z vrtiljaka absurda, ki nam nastavlja zanko na vrat. Sami odločamo o svojem odrešenju, danes. Danes moramo nekaj narediti, če vemo, da je nekaj narobe, da nekaj ne bo šlo.

Za to so znamenja: naše odrešenje se približuje. Na dosegu roke je, v tolikih znamenjih, in samo sprejeti ga je treba. Odpreti vrata odločitvi, da bomo delali drugače.

(misel ob 1. adventni nedelji, leto C)