Dolina in hrib

Dolina in hrib, to je realnost človekove poti. Velikokrat ni ravnine. Velikokrat je nekje nečesa premalo, nekje pa nečesa preveč. Velikokrat. Imamo preveč denarja in premalo časa, imamo preveč polne hladilnike in premalo polne mize. Z vsako dolino in vsakim hribom smo dlje od sebe in dlje drug od drugega.

Zdi se, da Janez Krstnik pozna vse to. Prehodil je to življenje, pretolkel se je skozi puščavo in spoznal: »Da bi srečali odrešenje, naj se vsaka dolina napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža.« Uravnovešenost, harmonija, red.

Tega sem se tudi sam učil na Poti, na velikem Caminu; uravnovešenost je pomembna, če hočeš priti do cilja. Ne moreš bezljati takole po občutku ali v evforiji, ne moreš pretiravati ne v eno ne v drugo smer. Vsak dan mora biti vsega dovolj in ničesar preveč. Potrebna je zmernost, preudarnost; če je ni, začne boleti. Če greš prehitro ali predaleč, stakneš žulje ali bolečine v mišicah ali še kaj hujšega. Če je kdaj česa preveč, vedno nečesa zmanjka, tako pove telo. Dobro ga je poslušati. Telo je prerok, oznanjevalec, dostikrat brez besed pove, če hodimo narobe, če se stvari ne odvijajo tako, kot bi se morale. Ko bruhamo, ko tišči želodec, ko bolijo noge, ko zbolimo je tako: nečesa je preveč, nečesa je premalo, ničesar ni dovolj.

Ena od pomembnih adventnih lekcij je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je zmernost, imeti dovolj namesto preveč, da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga.

Pustimo si nekaj odstraniti in nekaj dodati: odvzeti, česar je preveč, dodati, česar je premalo. Vsi vemo, česa. Poslušajmo se. Poslušamo svoje telo, iste stvari govori kot otroci, kot ubogi tega sveta. Poslušajmo, vse nam bo povedalo, o hribih in dolinah bo govorilo. Tudi o tem, da je tam, kjer je česa »preveč«, vedno poleg tudi sebičnost, da je tam, kjer je česa »preveč«, vedno premalo človeka.

(misel ob 2. adventni nedelji, leto C)