Preskoči na glavno vsebino

Otrok in zvezde


Immanuel Kant si je za maksimo svojega življenja zapisal tole misel: »Vredno čudenja je le dvoje: zvezdno nebo nad mano in moralni zakon v meni.« 

Farizejsko vprašanje: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« in njihov zelo pravni odgovor: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti,« (Mr 10,2.4) pa kaže na neko izgubljenost, ki nastane, ko človek to dvoje neha občudovati. Prav tako izrazito spominja na celo vrsto naših dejanj in odločitev, ki velikokrat temeljijo na črki (zakona). Pogosto nekaj počnemo le zato, ker pač »tako piše«, ker je nekaj predpisano ali dovoljeno, tudi če smo v dvomih, ali je to sploh prav. Če dvom v to sploh še premoremo, dvom, ki je glas moralnega zakona v meni. 

Tehnika 

Kajti bodimo pošteni, da to vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, pač danes pri našem odločanju ni več bistveno. Kot pravi U. Galimberti, je tako zato, ker je naš način razmišljanja v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju, če pa je tako, potem ne vemo in nas niti ne zanima več, kaj je lepo, dobro, pravično, kaj je ljubezen, samo še, ali je kaj koristno. Kaj se nam splača. To je tako, ker mora »vsakdo izmed nas, ko je znotraj nekega aparata, opravljati dejavnosti, ki jih predpisuje ta aparat. […] Uslužbenec sicer morda čuti ugovor vesti, vendar mora ubogati, ker sicer izgubi službo. Tvoja vest torej ne šteje nič več. […] Odgovornost imaš samo še do nadrejenega, nikdar do osebe, ki stoji pred teboj.« Vzor te »tehnične dobe« naj bi postavil nacizem, kjer je vsakdo trdil, da je »samo izpolnjeval povelja. Torej je bilo vse v redu. […] Če torej poskrbiš, da sistem deluje, si dober. Ni pomembno, kakšen je ta sistem, kakšna je njegova vsebina. Pomembno je, kako to počneš. Če to počneš dobro, si dober, tudi če je vsebina tega početja pobijanje ljudi.« (rtvslo.si) 

Hudo je, ko v človekovem življenju ni več nobenega neba, nobenega moralnega zakona nad njim. Nič presežnega, nič globljega od tega, kar se vidi. Ko ni postavljanja stvari v sistem, kakor je bilo »na začetku« (Mr 10,6), zamišljeno od Boga. Kajti tega nas spominja moralni zakon v nas, nespremenljivega zvezdnatega neba, ki je v naše srce postavilo pravilni red vrednot. »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mr 10,9) Sicer je vse narobe. 

Otrok 

Zato v ta »trdosrčni« (Mr 10,5) sistem vere v koristnost Jezus spet postavi otroka, nekakšen simbol vsega, kar je temu sistemu mišljenja nasprotno. Kajti otrok nima druge moči, s katero bi lahko nekaj naredil, sposoben je samo prepustitve svojemu očetu in materi, njima zaupa in temu, kar povesta in naročita, tihemu glasku, ki je včasih tako zelo drugačen od vsega sveta, da se zdi, da se moti. 

Zvezde pa še vedno stojijo na istem mestu in kažejo pot v Božje kraljestvo …

(misel ob 27. navadni nedelji, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več