Preskoči na glavno vsebino

Cilj in orodje


Kaj mine in kaj ostane, to je glavna zadeva, ki jo moramo razrešiti ob Jezusovi zagonetni priliki o »krivičnem oskrbniku«, to namreč pomaga razumeti, kaj je cilj in kaj orodje, kaj rezultat in kaj sredstvo, da ga dosežemo. Vedeti, »kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.« (Lk 16,4) Za to, kaj ostane od našega življenja, gre, da ga nismo živeli v prazno … 

Dojeti lastno krivičnost 

Čeprav se zdi tako, to sploh ni tako preprosta stvar, ločevati, kaj je cilj in kaj orodje, velikokrat to dvoje med seboj zamešamo, tako mnogo je primerov in žalostnih usod, ko »krivični mamon« postane »prijatelj« in gre vse narobe, potem mineva tisto, kar bi moralo ostati, odnosi, ljubezni, bližine, in ostaja, kar bi se moralo slejkoprej umakniti. Takrat postanemo krivični. Krivičnost se pojavi vedno, ko zamešamo cilj in orodje našega življenja. In ugotoviti, v čem je naša krivičnost, to je naloga, ki nam jo danes dajeta evangelij in življenje, ugotoviti, na kakšen način človek »zapravlja njegovo premoženje« (Lk 16,1). Treba je namreč razumeti, da je krivičnost nekaj, kar kvari naše življenje, nekaj, kar ga siromaši in ne bogati, četudi je naše delovanje na kratki rok uspešno in dobičkonosno. 

Da človek dojame lastno krivičnost, je torej treba odpreti svoj pogled nekoliko širše, treba je zamenjati perspektivo s sedanjosti na prihodnost. Kaj se bo zgodilo, ko bo naše oskrbništvo prenehalo, beri: ko bom umrl, kakšen človek bom tedaj, kaj bo ostalo od tega, za kar sem se trudil. Potem človek bolje razume, kaj je pomembno in kaj manj pomembno, kaj je cilj in kaj orodje. 

Spreobrnjenje 

Kako postaviti pravilna merila za to razločevanje, Jezus ponazori s tem, da »krivičnega« človeka, torej nekoga, ki je to dvoje nekoč zamešal, postavi kot zgled nekoga, ki se pod pritiskom, da gre očitno nekaj narobe, spreobrne. To se zgodi, ko ta zamenja svoje dosedanje ravnanje in iz »zapravljanja« preide v »pridobivanje«, ki pa ni v tem, da svoje premoženje (razumimo to tudi v nematerialnem smislu) kopičimo, temveč da ga darujemo – da bi si z bogastvom, ki ga imamo, pridobili »prijatelje«: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.« (Lk 16,9) 

Tako je, ker je ekonomija življenja drugačna od ekonomije sveta, v katerem bivamo, ker v resnici s kopičenjem nekaj izgubljamo in s podarjanjem nekaj pridobivamo. Ker gre za to, da z vsem, kar imamo, nekaj postanemo, da postanemo »bivališče«, ko bo vse prešlo, da nekdo prebiva v nas in mi v njem. To ostane, ta toplota ognjišča, ki ga nosimo v sebi, dokler se kdo greje ob njem.

(misel ob 25. navadni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več