Cilj in orodje


Kaj mine in kaj ostane
, to je glavna zadeva, ki jo moramo razrešiti ob Jezusovi zagonetni priliki o »krivičnem oskrbniku«, to namreč pomaga razumeti, kaj je cilj in kaj orodje, kaj rezultat in kaj sredstvo, da ga dosežemo. Vedeti, »kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.« (Lk 16,4) Za to, kaj ostane od našega življenja, gre, da ga nismo živeli v prazno … 

Dojeti lastno krivičnost 

Čeprav se zdi tako, to sploh ni tako preprosta stvar, ločevati, kaj je cilj in kaj orodje, velikokrat to dvoje med seboj zamešamo, tako mnogo je primerov in žalostnih usod, ko »krivični mamon« postane »prijatelj« in gre vse narobe, potem mineva tisto, kar bi moralo ostati, odnosi, ljubezni, bližine, in ostaja, kar bi se moralo slejkoprej umakniti. Takrat postanemo krivični. Krivičnost se pojavi vedno, ko zamešamo cilj in orodje našega življenja. In ugotoviti, v čem je naša krivičnost, to je naloga, ki nam jo danes dajeta evangelij in življenje, ugotoviti, na kakšen način človek »zapravlja njegovo premoženje« (Lk 16,1). Treba je namreč razumeti, da je krivičnost nekaj, kar kvari naše življenje, nekaj, kar ga siromaši in ne bogati, četudi je naše delovanje na kratki rok uspešno in dobičkonosno. 

Da človek dojame lastno krivičnost, je torej treba odpreti svoj pogled nekoliko širše, treba je zamenjati perspektivo s sedanjosti na prihodnost. Kaj se bo zgodilo, ko bo naše oskrbništvo prenehalo, beri: ko bom umrl, kakšen človek bom tedaj, kaj bo ostalo od tega, za kar sem se trudil. Potem človek bolje razume, kaj je pomembno in kaj manj pomembno, kaj je cilj in kaj orodje. 

Spreobrnjenje 

Kako postaviti pravilna merila za to razločevanje, Jezus ponazori s tem, da »krivičnega« človeka, torej nekoga, ki je to dvoje nekoč zamešal, postavi kot zgled nekoga, ki se pod pritiskom, da gre očitno nekaj narobe, spreobrne. To se zgodi, ko ta zamenja svoje dosedanje ravnanje in iz »zapravljanja« preide v »pridobivanje«, ki pa ni v tem, da svoje premoženje (razumimo to tudi v nematerialnem smislu) kopičimo, temveč da ga darujemo – da bi si z bogastvom, ki ga imamo, pridobili »prijatelje«: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.« (Lk 16,9) 

Tako je, ker je ekonomija življenja drugačna od ekonomije sveta, v katerem bivamo, ker v resnici s kopičenjem nekaj izgubljamo in s podarjanjem nekaj pridobivamo. Ker gre za to, da z vsem, kar imamo, nekaj postanemo, da postanemo »bivališče«, ko bo vse prešlo, da nekdo prebiva v nas in mi v njem. To ostane, ta toplota ognjišča, ki ga nosimo v sebi, dokler se kdo greje ob njem.

(misel ob 25. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro