Umetnost poslavljanja

»Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) 

Še vedno v sebi nosim bolečino, da nisem mogel na pogreb dragega prijatelja. Ni šlo. Imel sem že organiziran polet na prepotrebni dopust. Tehtal sem že, da bi ga odpovedal, da bi le bil na pogrebu, kar bi pomenilo, da bi potem spet kot lani bolj ali manj nespočit nadaljeval s svojim delom. A sem se tedaj spomnil, da mi je prav isti prijatelj nekoč zabičal, da je dopust nekaj, kar je moja dolžnost, ne samo pravica. In sem ga poslušal. In čeprav še zdaj boli, vem, da sem ravnal prav. 

Na neki točki življenja se ljudje prav lahko razidemo, kar ni nič tragičnega. Vsak hodi skozi življenje svojo pot. In lepo je, če smo lahko drug z drugim, krasno, če si pomagamo hoditi, če nekaj časa delimo isto pot z vsem, kar ta prinaša, vendar to ne sme pomeniti, da moramo pristajati na kompromise za vsako ceno. Srečanja so lepa stvar, dokler so nekaj svobodnega, takrat so tudi izraz Božjega: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« (Jn 6,65) 

Naše življenje je že tako ali tako polno stvari, ki jih ne potrebujemo. Pa ne bom začel o stotinah oblek, ki jih nikdar ne oblečemo, in stvareh, ki jih nikdar ne vzamemo v roke. Naše življenje je polno dogodkov, ki so nas prizadeli, vlog, ki so nas zaznamovale, predstav o drugih in o sebi, želja in načrtov, ki se niso uresničili. In je naše življenje polno ljudi, ki jim nismo pustili oditi. Ljudi, ki jih ne moremo več nositi, a smo jih vseeno vzeli s seboj. In z njimi naše nedokončane zgodbe, ki jih nismo želeli končati. 

Tako v nas ostajajo laži, besede, krivice, krivde in neznosne bolečine. Bolj kot namreč koga oklepamo k sebi, več gorja delamo njemu, pa tudi sebi. In to počnemo, če ga jemljemo kot svojo pravico in ne kot dar. Toda drugi ni naša pravica. Zato ne morem biti svoboden, niti srečen, če človeka jemljem kot svojo last in ne kot nekaj, kar mi je bilo podarjeno. Kajti dobro se poslavljati pomeni ravno to: imeti ljudi ob sebi kot dar. Če ni tako, potem se to pozna v zagrenjenosti in užaljenosti. 

Zato je prava svoboda v ljubezni. Človeka pa imamo res radi takrat, ko ga lahko vsak trenutek izpustimo iz svojega življenja. Ko se lahko od njega vsak trenutek poslovimo s hvaležnostjo in odpuščanjem. Da bi bili svobodni, torej potrebujemo takšne odnose, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo. 

Upam si reči, da to ni samo bolj prav, temveč tudi manj boleče. Za vsakogar.

(misel ob 21. navadni nedelji, leto B)