Besede za srce

» Ali hočete tudi vi oditi? « (Jn 6,67)  Še vedno v sebi nosim bolečino, da nisem mogel na pogreb dragega prijatelja. Ni šlo. Imel sem že organiziran polet na prepotrebni dopust. Tehtal sem že, da bi ga odpovedal, da bi le bil na pogrebu, kar bi pomenilo, da bi potem spet kot lani bolj ali manj nespočit nadaljeval s svojim delom. A sem se tedaj spomnil, da mi je prav isti prijatelj nekoč zabičal, da je dopust nekaj, kar je moja dolžnost, ne samo pravica. In sem ga poslušal. In čeprav še zdaj boli, vem, da sem ravnal prav.  Na neki točki življenja se ljudje prav lahko razidemo, kar ni nič tragičnega. Vsak hodi skozi življenje svojo pot. In lepo je, če smo lahko drug z drugim, krasno, če si pomagamo hoditi, če nekaj časa delimo isto pot z vsem, kar ta prinaša, vendar to ne sme pomeniti, da moramo pristajati na kompromise za vsako ceno. Srečanja so lepa stvar, dokler so nekaj svobodnega , takrat so tudi izraz Božjega: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ...

Neprenehoma molite . (1 Tes 5,16) Življenje je težek boj, težji od tistih, ki se bijejo v jarkih na frontah. Ker zmore življenje porušiti mostove, ki se nikdar ne zmorejo popraviti, izkopati luknje, ki se z ničemer ne dajo napolniti, in zadati rane, ki se nikdar ne pozdravijo. Zato. In starejši kot si, hujši je ta boj. In rane so vedno bolj globoke. Že davno sem spoznal, da je to boj, ki ga ne morem dobiti. A sem vseeno trmasto vztrajal na svojem. Se boril. Iskal maščevanja za svoje izgube. Ali pa nadomestila za tisto, kar mi je življenje vzelo. In sem izgubljal še bolj in vedno več. Maščevanje me je ubijalo, nadomestila so me razočarala in tako je bila moja bolečina vedno večja. Življenje je premočno, da bi se boril z njim . Premagalo me je, velikokrat in vsakič popolnoma. In me bílo toliko časa, dokler nisem mogel več. Dokler nisem dokončno pokleknil . Priznal, da ne morem sam . Tako sem preživel. Življenje namreč ni učenje, kako zmagovati, ampak kako ga prepuščati . I...