Drugače

Kakor v leru je teklo življenje dveh mož iz Betsajde, mirno in spokojno kakor vožnja z letalom od Bruslja do Ljubljane. Kljub vsemu človeštvo še ni natuhtalo letala, ki bi se moglo izogniti turbulencam, zdi pa se, da je prav te špranje v človeški popolnosti dodobra natuhtal Bog in jih še naprej spretno uporablja, da vsake toliko – ko je to pač potrebno – zatrese človeku tako ljubo zaspanost.

Če smo pošteni, se pravzaprav doslej še nismo zavedli, da s spreobrnjenjem, ki ga Kristus tako potrpežljivo oznanja že dve tisočletji, sami sploh še nismo imeli konkretnega opravka. Za nas je to samo beseda za spremembo, s katero se seveda strinjamo, vse dokler se ta ne dotakne našega udobja. Tako vzdihujemo nad brutalnimi spremembami vremena in se ob tem hudujemo nad Trumpom, ki ne podpira pariškega sporazuma, a se v trgovino, ki je petsto metrov od našega doma, kar brez slabe vesti zapeljemo z avtomobilom in tam v nedeljo kupimo majico Made in Bangladesh, s katero smo zase prihranili dobrih pet evrov.

Pravzaprav bi nas moral odziv dveh bodočih apostolov osupniti. Iskreno mislim, da sta se imela za dobra moža, za poštena človeka, ki sta z obdobjem mladostnega iskanja že opravila in živela tako, kot se spodobi. Zato je bil zanju strašanski napor že slišati, kaj šele potem tudi sprejeti dvom v njune začrtane tirnice in iti za Besedo, ki je rekla: »Pojdita drugam. Poskusita drugače.« To je namreč spreobrnjenje in to pomeni verovati evangeliju, dobri novici: obrniti se, ko misliš, da si na pravi poti, in iti v drugo smer. Živeti drugače. Ne samo drugače od ostalih ljudi, ampak predvsem drugače, kot si sam živel doslej.

Pomislite na kaj takega. Zdelo se vam bo škandalozno in nič kaj »cerkveno«. In če je tako, potem je res evangeljsko. Ker moramo razumeti, da evangelij ne dopušča možnosti starih kristjanov. Ali smo stari ali pa kristjani. Da se ne bomo razumeli narobe: ali rasemo ali pa smo s tem že prenehali.

(objavljeno v Družini, 21.1.2018)