Besede za srce

» Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. « (Jn 13,14)  Tako vidi evangelist Janez evharistijo, kot umivanje nog . Ne kot ostali evangelisti, ki so bili zelo neposredni, ki so jo naslikali kot lomljenje kruha, kot delitev vina, Janez vidi evharistijo kot neko ponižujoče dejanje , ki pa je bilo morda ravno zato hkrati tudi Jezusov najpristnejši izraz »ljubezni do konca« do svojih učencev. Kajti narediti nekaj, kar od tebe zahteva velik napor, je mogoče narediti samo z veliko ljubezni. In nič drugače. Posebno, če se zavedaš, komu umivaš noge, če jih umivaš nekomu, ki tega resnično ni vreden , ker ima vse pogoje za to, da bi si bolj zaslužil očitanje, obsodbo, grajanje, kot pa umivanje nog. »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« (Jn 13,8)  Točno takšni so bili Jezusovi učenci okoli mize zadnje večerje, obsojanja, graje vredni slabiči, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, preračunljivci, egoisti, »Poglejte jih, v cerkev hodijo,...

Kdor ljubi gore, bo v tej knjigi zares užival. Ne samo zato, ker govori o tej za nekatere nerazumni ljubezni, preprosto zato, ker si knjiga vzame metaforiko gora za nekaj, s čimer govori tudi o ljudeh, ki se podajajo nanje, o čustvih, ki jih doživljajo, o življenju, ki ga živijo.  Pietro, ki med počitnicami s starši prvič pride v gorsko vasico, tam spozna precej divjega pastirja Bruna, potem pa z njim ter očetom kar nekaj let zapovrstjo obiskuje in raziskuje tamkajšnjo pokrajino, od zapuščenih hiš in mlinov do bleščečih se gorskih vrhov. V najstniških letih vsak od fantov odide po poti, ki je predvidena zanj: Bruno ostane na vasi in ne nadaljuje šolanja, Pietro pa zaživi tipično urbano življenje mladega odraslega. Njuni poti se po očetovi smrti spet stakneta, ko se Pietro vrne v Grano, da bi tam obnovil hišo, ki mu jo je zapustil oče.  To je zgodba o lepoti gora in prijateljstva, ki lahko zrase samo sredi njiju, v svetu, ki je tako drugačen od vsega nasičenih mest, je pesem o ...

Zgodba o prijateljstvu dveh deklic me je k branju pritegnila predvsem zaradi imena avtorice. Najprej sem hotel vedeti, kaj je z vso to ferrantomanijo , kaj je v njenem pisanju tako brutalno drznega, da si v današnjem času kdo želi ostati avtor pod psevdonimom. In sem spoznal, zakaj je tako. Elena Ferrante ne piše izjemnih knjig, bral sem resnično že kako boljšo, je pa res, da je njeno pisanje povsem pristno in odkrito, brez olepševanja in brez izumetničenosti. Prav takšno je, kakršno je življenje sredi Neaplja, kamor je postavljena tale zgodba: kruto, strašljivo, konkretno in polno sanj po nečem zunaj tega trdega in zahtevnega sveta, nečesa, česar se junakinji potihem, vsaka na svoj način dotikata, okušata in si želita. Zato je ta knjiga tako dobra. Lila in Elena sta revni deklici iz tega mesta v južni Italiji, prijateljici, pa ne klasični "superman" prijateljici. To sta prijateljici, kakršni smo tudi mi kot prijatelji: kdaj polni ljubezni in požrtvovalnosti, spet drugič ...