Zaščititi svoje odnose

»Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) 

Tako vidi evangelist Janez evharistijo, kot umivanje nog. Ne kot ostali evangelisti, ki so bili zelo neposredni, ki so jo naslikali kot lomljenje kruha, kot delitev vina, Janez vidi evharistijo kot neko ponižujoče dejanje, ki pa je bilo morda ravno zato hkrati tudi Jezusov najpristnejši izraz »ljubezni do konca« do svojih učencev. Kajti narediti nekaj, kar od tebe zahteva velik napor, je mogoče narediti samo z veliko ljubezni. In nič drugače. Posebno, če se zavedaš, komu umivaš noge, če jih umivaš nekomu, ki tega resnično ni vreden, ker ima vse pogoje za to, da bi si bolj zaslužil očitanje, obsodbo, grajanje, kot pa umivanje nog. »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« (Jn 13,8) 

Točno takšni so bili Jezusovi učenci okoli mize zadnje večerje, obsojanja, graje vredni slabiči, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, preračunljivci, egoisti, »Poglejte jih, v cerkev hodijo, pa so slabši kot tisti, ki ne.« In prav tem ljudem je Jezus potrudil umiti noge, nepopolnim grešnikom, ki so v sebi pritrdili zlu namesto dobremu, točno tem ljudem, ki si niso zaslužili evharistije, tega napora ljubezni, je Jezus umil noge. Zakaj? 

Preprosto: Jezus je hotel pred vsem zaščititi svoje odnose, da ne bi vanje vstopilo zlo, najprej s strani drugih, verjetno pa tudi pred samim sabo; da ne bi očital, obsojal, grajal, da ne bi zato sovražil, da ne bi zato slučajno – kar je kdaj še hujše zlo, ker je neopazno – postal brezbrižen. In točno to je evharistija: svoje odnose ohraniti žive za vsako ceno. Zato je prava evharistija odpuščanje, zato je evharistija darovanje, zato je evharistija poslušanje, zato je evharistija delitev. Zato je evharistija potruditi se, da se midva ne bi ločila nikoli in zaradi ničesar, iti tudi preko svoje užaljenosti, svojega ugleda, svojega prav. Da naredim res vse, da ne bi nič prekinilo najinega odnosa. Ker se samo v njem dogaja resnična evharistija. 

In tako lahko razumemo, da je ravno zato evharistija veliko več kot samo nek uradni obred Cerkve, je način življenja kristjanov. Namreč točno ta napor ohranjanja odnosov, da ne bi vanje vstopilo zlo. Kajti tako in samo tako obstoji skupnost, edini kraj, za katerega je Jezus rekel, da bo njegovo prebivališče do konca časov: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) 

Zato in samo zato Jezus umiva noge, da bi bil vedno med njimi, v njih – namesto zla. In zato in samo zato smo dolžni smo drug drugemu umivati noge, kot je Jezus umival noge svojim učencem. Dolžni ne zato, ker bi morali to dejanje komu povrniti, temveč zato, ker je to edini način, da lahko ostanemo ljudje. Da ostanemo kristjani. Kajti kristjana brez skupnosti ni. In kot kaže tudi Jezusa ne.

(misel na veliki četrtek 2025)