Rane, prostor velike noči

Na belo, nedeljo Božjega usmiljenja, so vsako leto glavni igralec dogajanja naše rane. Se pravi tisto, kar nas boli, tisto, kar je v nas nerešenega, prizadetega, nemočnega, tisto, zaradi česar se je v nas naselila žalost, kar nas je navdalo z občutkom samote in izgubljenosti. In tudi tisto, kar si delimo z Jezusom. Kar je dobra stvar v vsem skupaj, da nam pokaže, kaj storiti z njimi. Kajti na rane je treba dobro paziti, saj so te lahko prostor naše velike noči, se pravi odrešenja, ali pa nekaj, kar nas pahne v smrt. 

Saj vendar vemo, kako se obnašamo kot ranjeni ljudje, iz lastne prizadetosti ali agresivno napadamo druge ali pa se umikamo nekam na samo, želimo se zapreti v oklep svoje moči. Ker jih vedno, ko jih imamo, tudi skrivamo – neka igra moči je v tem, nekakšna tekma, kdo bo koga, se zdi. In če se tega ne zavedamo, lahko za vedno ostanemo v trdnjavi svoje zagrenjene užaljenosti. Če jih skrivamo pred drugimi in pred sabo, so lahko naše rane začetek našega sovraštva, maščevanja, zamere ... pogubljenja … »Nikakor ne bom veroval.« (Jn 20,25) Na tej poti so bili tudi Jezusovi učenci. Kako nebogljeno so se skrivali v svojem težkem vzdušju, v svoji bolečini, nam Janez mojstrsko opiše že s samimi okoliščinami: »pod noč«, ko se je mračilo torej, zaklenjena vrata iz strahu, povrh vsega pa še nekdo, ki manjka, morda zaradi prepira, morda zaradi jeze, užaljenosti, razočaranja, nikoli ne bomo vedeli. 

In nato opis velike noči, tistega, kar je vse to težko vzdušje v trenutku spremenilo. »Prišel je Jezus, stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹ In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.« (Jn 20,19-20) 

Ko mednje vstopi ranjeni človek, ga prepoznajo za Gospoda. Ker ga prepoznajo kot prav tako zelo ranjenega, kot so ranjeni oni sami. Podčrtajmo še enkrat, ko ga vidijo kot ranjenega, takrat se začne velikonočno dogajanje, se pravi veselje, mir, odpuščanje. Ko drug drugemu dovolijo v svoje rane. Kadar se začnejo o njih pogovarjati, o prizadetosti, o grehih, o bolečini, ki so si jo prizadejali. Ker se da svoje rane iz razloga za maščevanje preoblikovati v razlog odpuščanja samo, če razumemo, da so nam zadane rane samo odsev ran v človeku, ki nam jih je zadal. Če ga razumemo. Če ga hočemo imeti pred seboj kot ranjenega človeka. 

Molim, da se te ranjenosti tudi v slovenski sodobni stvarnosti kdaj preoblikujejo v rane vstajenja in novega življenja …

(misel na 2. velikonočno nedeljo, leto C)