Besede za srce

Na belo, nedeljo Božjega usmiljenja , so vsako leto glavni igralec dogajanja naše rane . Se pravi tisto, kar nas boli, tisto, kar je v nas nerešenega, prizadetega, nemočnega, tisto, zaradi česar se je v nas naselila žalost, kar nas je navdalo z občutkom samote in izgubljenosti. In tudi tisto, kar si delimo z Jezusom. Kar je dobra stvar v vsem skupaj, da nam pokaže, kaj storiti z njimi. Kajti na rane je treba dobro paziti , saj so te lahko prostor naše velike noči, se pravi odrešenja, ali pa nekaj, kar nas pahne v smrt.  Saj vendar vemo, kako se obnašamo kot ranjeni ljudje, iz lastne prizadetosti ali agresivno napadamo druge ali pa se umikamo nekam na samo, želimo se zapreti v oklep svoje moči. Ker jih vedno, ko jih imamo, tudi skrivamo – neka igra moči je v tem, nekakšna tekma, kdo bo koga, se zdi. In če se tega ne zavedamo, lahko za vedno ostanemo v trdnjavi svoje zagrenjene užaljenosti. Če jih skrivamo pred drugimi in pred sabo, so lahko naše rane začetek našega sovraštva, mašče...

V pripovedi o krstu, ki ga je Janez Krstnik podelil Jezusu v reki Jordan, ima pomembno vlogo ljudstvo, torej mi, ki nismo Jezus, ki nismo Božji Sin, ki smo nepopolni ljudje. In ne, to ni samo ozadje te pomembne zgodbe, ampak njen bistveni del, ljudstvo grešnih in nepopolnih. Preden se je namreč Jezus potopil v vodo, se je »potopil« v množico, se ji pridružil, postal njen član. In ravno sredi te množice se je nad Jezusom odprlo nebo, da je slišal glas iz neba : »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,22)  Sprejemanje, ne všečnost  Izraz sprejemanja. Oče je sprejel Jezusa kot enega izmed množice nepopolnih, neuspešnih, saj je Jezus je sprejel to isto množico kot svoj dom, kot prostor svojega prebivanja. In množica je sprejela Jezusa, ni ga izločila, ravno tako kot vsi ostali je bil krščen. Tako je Oče z njim sprejel tudi vso množico, vsakega od nas. Razumemo to veliko stvar? V tem medsebojnem sprejemanju se je odprlo nebo , kar se zgodi vsakič, ko smo sposobni s...

"Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli.« (Jn 16,12)  Veliko stvari ne razumem. Najbolj pa to, da nekatere dobronamerne besede povzročijo veliko škodo in da nekatera slaba dejanja obrodijo dobre sadove. Pa sem si mislil, da kot toliko star človek že nekaj razumem, da že nekaj znam, da se mi o čem že ni treba več pogovarjati, se učiti, poslušati, pa se izkaže za ravno nasprotno. »Še veliko vam imam povedati,« pravi Jezus, »še veliko se morate naučiti, še veliko slišati.« Tudi tisto, česar ne piše v Svetem pismu, kar napiše življenje, ker je tudi to Božja beseda. Božja beseda, ki ji rečemo sedanjost .  A tega se ne da na hitro. So namreč stvari, ki se jih ne da naučiti brez dolgih ovinkov, brez mnogih padcev, brez veliko časa. So stvari, ki jih še ne razumemo. In sprejeti to dejstvo, postati dovzeten za spodbude, kritike, vprašanja, napake, razočaranja in druga podobna spoznanja današnjega dne, pustiti, da nas preoblikujejo in spremenijo, pomeni pustiti se učiti...

Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, zakaj torej »silen vihar, ki kruši gore in lomi skale«, zakaj »za viharjem potres« in za potresom ogenj«. Vem pa in vidim, da je »za ognjem glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi.  Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.  Podvig življenja  Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, r...

Bog (in vse, kar je njegovega) vedno prihaja kot gost , kot neznanec na vrata, spomnite se samo božične zgodbe. Zato recimo na Bližnjem vzhodu in v južnih deželah gosta obravnavajo kot kralja, ne glede na njegov ugled. Gost , ta velika in sveta neznanost, je zanje obisk Boga. In zanj je vedno prostor, četudi ne vejo, kaj jim bo prinesel, dobro ali slabo. Tudi hčere in sinovi se mu morajo umakniti, mame in očetje, tako je to, v sinovo posteljo bo legel gost, sin pa na kavč. Kajti »kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« (Mt 10,37) Biti »vreden« svojega gosta, doživeti čast, da te je obiskal, da je izbral tebe in ne koga drugega, to je nekaj največjega za te ljudi.  Sprejeti gosta  Zato gosta tudi zares sprejmejo medse. Zares, kar pomeni odpreti svoja vrata in nekoga spustiti notri – morda celo za vedno, četudi rečejo » svakog gosta tri dana dosta «. Ne samo mimogrede torej, nekoga sprejeti pomeni t...

Tistega večera je bila skupnost raztreščena, napetost je visela med njimi, zaradi vsega, kar je tedaj tlelo v njih, razočaranje, negotovost, sumničavost, skrb. In bi bilo najbolje iz te mučnosti uteči, se skriti, zbežati, kakor je Iškarijot. Jezus pa » je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. « (Jn 13,4-5)  Sredi vsega težkega in negotovega se je zableščala Jezusova ljubezen, ki se skriva v teh malih, med seboj povezanih dejanjih, gestah, ki hočejo nekaj povedati, ljubezen, ki je vedno odločitev , ne čustvo, odločitev, da bo imel svoje učence rad, ne glede na to, kakšni so, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, da bo imel rad to svojo realnost umazanih nog , kakršna koli že je. In to je bila njegova odločitev: da bo v tej težki uri naredil, kar pač lahko – in je vzel platno in vodo ter umival in brisal. Da se ne bo ...

»Daj mi piti.« (Jn 4,7)  Tako se začne Jezusov pogovor, kot mnogo naših pogovorov, ki se velikokrat začnejo z našimi pričakovanji. Da bi nekaj dobili , bolje rečeno, da bi dobili tistega, kar si želimo. Kakor da je kakovost našega življenja odvisna od tega, koliko želja se nam v njem izpolni … Nič koliko odnosov je takih, v katerih iščemo svoje odrešenje, svojega princa na belem konju, nič koliko odnosov, kjer (morda tudi nezavedoma) »zahtevamo« tistega, kar nam manjka, in ki si si zato prisvojimo, jih uporabimo zase. In doživimo zavrnitev. Nekega dne se ljudje ob nas počutijo izkoriščane in odidejo.  Iz tega vse te rane, iz obsedenega iskanja tam, kjer tega, kar iščemo, ni.  Vse naše rane izvirajo iz razočaranja . Iz tega namreč, da smo v svoje odnose vstopili z nekim pričakovanjem , kaj nam bodo prinesli, če povem drugače, z nekimi željami, da bi v njih uživali, da bi se v njih dobro počutili, da bi imeli nekoga, ki bi ga obvladovali, nekoga, ki nam bi stregel in služi...