Duh je sedanjost

"Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli.« (Jn 16,12) 

Veliko stvari ne razumem. Najbolj pa to, da nekatere dobronamerne besede povzročijo veliko škodo in da nekatera slaba dejanja obrodijo dobre sadove. Pa sem si mislil, da kot toliko star človek že nekaj razumem, da že nekaj znam, da se mi o čem že ni treba več pogovarjati, se učiti, poslušati, pa se izkaže za ravno nasprotno. »Še veliko vam imam povedati,« pravi Jezus, »še veliko se morate naučiti, še veliko slišati.« Tudi tisto, česar ne piše v Svetem pismu, kar napiše življenje, ker je tudi to Božja beseda. Božja beseda, ki ji rečemo sedanjost. 

A tega se ne da na hitro. So namreč stvari, ki se jih ne da naučiti brez dolgih ovinkov, brez mnogih padcev, brez veliko časa. So stvari, ki jih še ne razumemo. In sprejeti to dejstvo, postati dovzeten za spodbude, kritike, vprašanja, napake, razočaranja in druga podobna spoznanja današnjega dne, pustiti, da nas preoblikujejo in spremenijo, pomeni pustiti se učiti Duhu resnice. Sprejemati. 

Sveti Duh je namreč milost sedanjosti: njegovo delo v nas se dogaja, ko sprejemamo stanje, v katerem smo, kar pomeni, da zapuščamo preteklost in se ne obremenjujemo s prihodnostjo. On nosi tisto, kar še moramo postati. On uči tisto, česar se še moramo naučiti. On govori tisto, kar še moramo slišati. Danes. »Ko pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« (Jn 16,13) Iti v resnico pomeni danes odgovoriti njegovim navdihom. Biti danes to, kar moram biti. Jutri bom imel drugo nalogo. Včeraj sem imel drugo. Ne eno ne drugo ni resnica. 

»Če imaš v sebi globoko zaupanje, da si varen v Božjem naročju, ne pa v svoji volji, lažje sprejemaš to, kar ti življenje prinese. To se ne zgodi od danes na jutri, ampak pade na vse tisto, kar je bilo prej. Če ne bi jaz že prej živela tako, kot sem, če ne bi prej gojila tega upanja in zaupanja … ne bi zdaj. Zato pa je tako pomembno, da vsak trenutek živimo polno in pristno, da bo v nas nekaj živega. Ker ko pridejo hude reči – če se takrat zavedamo, da je življenje veliko večje, se lahko skozi to bolečino zasvetlika svetloba. Takrat poleg bolečine doživljamo, živimo, upamo še marsikaj. In to nas dviguje.« (Manca Košir) 

Duh namreč daje življenje, komur in čemur hoče. Vedno pa v službi našega življenja in odrešenja.