Brez tebe ne morem živeti

»Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?« (Mr 14,14) 

Učitelj išče prostor za »velikonočno jagnje«, tako imenujejo učenci to sveto večerjo, ki jo obhajamo še danes. Velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci vsako leto prvi dan opresnikov klali v spomin na tisto čudežno noč, ko so v Egiptu pomrli vsi prvorojenci, razen tisti, ki so imeli podboje vrat pomazane z njegovo krvjo, Jagnjetovo krvjo. Bila je znamenje, da so v hiši tisti, ki pripadajo Bogu. To jih je rešilo smrti in suženjstva. 

To jagnje, pove evangelist, je postal Jezus sam: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« (Mr 14,24) Njegova kri od tedaj rešuje smrti tiste, ki se pomažejo z njo, ki s tem postanejo Njegovi, prav tako kot so se pomazali Izraelci, da so ostali živi. Tisti, ki so Njegovi, v Njegovi ljubezni ne umrejo nikoli. Tisti, ki imajo z njim isto telo, isto kri. 

In je odtlej vsak dan velika noč. Ker je enkrat na leto premalo pomazati se z Njegovo krvjo, čas in življenje jo pobrišeta, ker ljudje padamo, ker smo ljudje v suženjstvu, ker smo ljudje ranjeni vsak dan, zato je dal, da je od tiste noči naprej vsak dan velika noč, noč rešitve in noč novega začetka vsaka človekova noč – ko pomažemo naddurje z jagnjetovo krvjo, s tekočino njegove ljubezni, s kruhom, ki je Njegovo telo, da izbriše staro in začenja novo. Z evharistijo. 

Vsak dan, za vsakogar. Le ena stvar je potrebna: da mu pripravimo prostor, kjer lahko pojé jagnje s svojimi učenci. Velika noč ima svoj prostor in čas, moj prostor, moj čas, sicer je ni, sicer se ne zgodi. Potrebuje to, da si ga želimo, in da si ga želimo v skupnosti. Da mu damo svoj čas, da se potrudimo, pridemo skupaj v tisti prostor, kjer jé jagnje s svojimi ostalimi učenci, ker s tem najbolj iskreno rečemo: »Brez tebe ne morem živeti!« 

In je spet velika noč.

(misel na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, leto B)