Obisk Boga

Bog (in vse, kar je njegovega) vedno prihaja kot gost, kot neznanec na vrata, spomnite se samo božične zgodbe. Zato recimo na Bližnjem vzhodu in v južnih deželah gosta obravnavajo kot kralja, ne glede na njegov ugled. Gost, ta velika in sveta neznanost, je zanje obisk Boga. In zanj je vedno prostor, četudi ne vejo, kaj jim bo prinesel, dobro ali slabo. Tudi hčere in sinovi se mu morajo umakniti, mame in očetje, tako je to, v sinovo posteljo bo legel gost, sin pa na kavč. Kajti »kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« (Mt 10,37) Biti »vreden« svojega gosta, doživeti čast, da te je obiskal, da je izbral tebe in ne koga drugega, to je nekaj največjega za te ljudi. 

Sprejeti gosta 

Zato gosta tudi zares sprejmejo medse. Zares, kar pomeni odpreti svoja vrata in nekoga spustiti notri – morda celo za vedno, četudi rečejo »svakog gosta tri dana dosta«. Ne samo mimogrede torej, nekoga sprejeti pomeni to narediti tako, da se ti to nekako pozna, da te recimo boli križ, ker si spal na kavču namesto na postelji, ali da si jedel manj kot ponavadi, ker se je nekdo pridružil vašemu kosilu. Obisk Boga se vedno pozna! Ker sprejeti nekoga ali nekaj pomeni odločiti se zanj, odločitev pa vedno pomeni spremembo. 

Zato »sprejeti« nekoga pomeni tvegati, da bo s svojim prihodom nekdo spremenil tvoj svet in tvoje utečene navade. Pri tem ne govorimo samo o ljudeh, govorimo o vsem, kar prihaja v naše življenje ponavadi kot nekaj nesprejemljivega, vse, prav vse to, kar prosi biti naš gost, je obisk Boga. In vse to je tudi križ, Bog je naš križ. »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.« (Mt 10,38) 

Plačilo preroka 

Prav zato imamo s tem velike težave. Nelagodno je, naporno, zahtevno, ker je to nekaj, kar ne bi bilo treba narediti, pa je vendarle treba. Treba! To vemo! Ker potrebujemo sprememb – vedno – potrebujemo motenj v naši poglajeni rutini, da nas vržejo s tirov, da nas spravijo v tek, samo tako se rase, samo tako se živi. Zato tja, kamor stopi Bog, kot prijetni ali neprijetni gost, pride tudi njegov blagoslov. »Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka.« (Mt 10,41) 

Sprejeti gosta pa ne pomeni toliko odpreti duri, kot odpreti svoje srce, pustiti, da te nagovori in te tako (morda tudi) spremeni. Govorim o vljudnosti, o prijaznosti med nami, te nam primanjkuje bolj kot prostora v hišah, zato je treba razumeti, da je gost že vsakdo, ki se zaplete v najmanjši možni stik z menoj. In prijaznost je postelja, ki sem mu jo odstopil, da prespi v njej na najbolj mehkem, kar imam v svojem srcu.

(misel na 13. navadno nedeljo, leto A)