Oranžna

Barve Rima #8

Časi gneče (kar so za marsikoga tile majski dnevi) so zelo nevarni. Človek ob vsem delu zlahka pozabi, da se življenje ne živi med nujnimi, ampak med pomembnimi stvarmi.

Tako je te dni z menoj. Na faksu spoznavam, da me čaka še ogromno dela. In hkrati s tem spoznanjem se vedno rojeva tudi strah, da me bo delo zasulo. Potem se temu kot kaka stara ženička, ki mora povsod vtakniti svoj nos, pritakne še živčnost in potem je to razlog za še večjo jezo in nemir kot ponavadi. Jojme, kakšen sem te dni ... Prav vse, ampak res prav vse, kar ni po moje, me zmoti. Verjetno je hrana tem mojim nepovabljenim gostom nerazumna količina časa, ki ga zadnje dni preživim v hiši, za mizo in knjigami, pa četudi zunaj na vse pretege sije sonce. Saj ne, da to ni to, kar pač moram te dni početi. A ko pride noč in si mislim, kako veliko sem danes naredil, sem uležem spat prazen.

Nocoj sem naredil drugače. Splezal sem na našo streho in za pol ure pustil delo in hrup in skrbi spodaj. Kako sem bil svoboden! Samo jaz in sonce in oblaki in širno, širno nebo. Samo gledal sem, samo to. Moje ljube oblake, ki zažarijo oranžno, ko se zagledajo v sonce. Tako kot jaz.

Nazaj sem šel drugačen. Miren v svet, ki me je ves dan jezil in vznemirjal. Ko je nebo tako blizu, se mi zdi vse ostalo, celo noč in dan moteči hrup Appie Nuove, tako zelo daleč ...