Preskoči na glavno vsebino

Sivosvetlomodra

Barve Rima #1

(Kot sem to že počel nekaj let, sem se tudi letos odločil pisati majska razmišljanja. Da bi pomagala najprej meni, če se da, pa tudi vam, ki boste to brali. Moj namen je bolj ali manj redno pisati o barvah Rima, o barvah mesta, v katerem živim. Z njimi hočem gledati globlje v realnost, v kateri živim, in preko drobnih vtisov, ki me bodo spremljala v mesecu dni, stopiti en korak naprej v svojem življenju: poiskati lepoto tudi tam, kjer jo je težje najti. Pojdite z mano in glejmo skupaj barve Rima.)


Pregovor o slovenskih fantih popolnoma drži. Rana ura, slovenskih fantov grob. Čisti dokaz tega pregovora sem tudi jaz. Pa vendar v jutrih neizmerno uživam. Jutro je vedno nekaj najlepšega, celo v takem mestu, kot je Rim. Takoj ko odpreš vrata, ti hladna sapa osveži obraz - in si vesel te svežine, pa čeprav si se težko ločil od tople skrčenosti postelje. Žejen si jutra, pa čeprav se tega v postelji nočeš zavedati. Je tako, kot bi te po licih pobožal nekdo, ki te ima rad, le da ima mrzle roke. In si tako vesel tudi hlada. Ker te nanovo ustvari. Jutro te oživi. Vse je tako mlado in novo, da v tem občutju pač ne moreš ostati star. Ne moreš biti "včerajšnji". Ko gledaš nebo, sivosvetlomodro obleko novega dne, pač moraš postati nekdo drug. Moraš se nanovo roditi.

Takšno nebo je bilo danes zjutraj, oprano po včerajšnjem nalivu. Kot srce veselega človeka, ki mora jokati, da se lahko smeje.

Ta teden imam srečo uživati v lepotah jutra, ker mašujem pri sestrah, v njihovi hiši, slab kilometer proč od Slovenika. Enako nalogo ima tudi moj prijatelj (in nekateri pravijo sotrpin) Alan, ki prav tako kot jaz študira v Rimu. Ob 6.10 sva se srečala na izhodu. Utrujen obraz je imel. Slabo je spal, ker je njegova noseča sestra ostala v bolnišnici. Razumem. Tudi jaz bi.

A ko sem se vrnil na zajtrk, so se končki njegovih ust zarezovali globoko v lica. Krilil je s telefonom v roki in radostno klical, da imajo punčko. Pokaže mi sivosvetlomodri zaslon, na katerem piše, da se je ob 6.10 rodila njegova prva nečakinja Lana. Kakšno veselje je to bilo! Kot bi se Alan tudi sam nanovo rodil. In ko sem gledal to veselje, to lepoto, to sivosvetlomodro jutro, sem se moral roditi tudi sam. Moral sem deliti veselje s svojim prijateljem, čeprav so bile v meni verige, ki so me držale nazaj. Nekaj jeze, nekaj skrbi, nekaj ... kaj vem česa, nekaj, kar me je držalo v napetosti, ker nisem tam, kjer bi imel vse, kar mi srce poželi. Sem pač v Rimu. Toda ... to jutro, ta lepota novega te mora spremeniti, ker je to nekaj tako velikega in pomembnega, da so ob tem vse druge stvari tako zelo majhne in nepomembne, pa čeprav si se pred tem sam pred njimi počutil kot mravlja pred Panteonom. To te mora spremeniti, ker so to verjetno nebesa.

Toda sivosvetlomodra je bila tudi majica starejše gospe, otovorjene z bremenom nakupljenega blaga, ki ji razposajene italijanske najstnice niso odstopile sedeža na metroju. Ja, nebesa lahko grejo mimo, ne da bi jih opazil ...

Smilim se sebi, ko sem tak.

Komentarji

  1. Hvala ti za to iskrenost, da si delil vsa čustva.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za iskrenost tudi z moje strani... Ta splet nam daje občutek, da so barve pri vseh vedno zgolj in samo veselorumene, da se nihče ne počuti kot mravljica ampak vsi vedno in povsod le kot mogočne ptice. Hvala Marko! In vndarle tudi po čarobnih sivosvetlomodrih jutrih prej ali slej zasije veselorumeno sonce. In potem lepoto jutra še bolj ceniš! In naj bo dan še tako težak, nam Gospod vedno daje dovolj milost in ljubezni, da lahko svoje stiske prinesemo do vstajenja. Ker je on to naredil pred nami za nas... nekako kakor deliti veselje z in za prijatelja... Vse dobro želim in obilo zaupanja v Njegovo Ljubezen !

    OdgovoriIzbriši
  3. Lepo napisano, Marko... Naj bodo vsa jutra obdana z žarečo svetlobo upanja in polna energite

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala za ta zapis in se že veselim naslednjih!

    OdgovoriIzbriši
  5. Pa super ideja, ne dvomim, da tudi priložnost za spoznavanje lastnih, večkrat še sebi zatajenih nians... Hvala, ker jih deliš, sploh pa, ker si dovoliš biti preko zapisanega, do "tujcev", ki zahajamo sem, iskren, tudi ranljiv in kdaj mravljičasto majhen :)
    Se beremo :)
    Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala za info, da lahko čestitam stricu Alanu; pa da se spomnim rimskih barv tudi sam ...
    MiD!
    fr. Miran

    OdgovoriIzbriši
  7. Pa kje dobiš tako dobro oznako rimske barve neba??
    Waw.
    Lepota sonca... Tudi sam sem kdaj melanholično radosten užival ob zahodu sonca in se pomikal vedno višje ob Raufnku ter bezljal za še nekaj novimi zadnjimi žarki sonca.
    Mare

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n