Samo biti človeški
Te dni sem slišal nekaj, kar me je osupnilo. Bile so besede nekega muslimana, ki je – potem ko je slišal kristjane ne samo govoriti, ampak načrtovati edinost med kristjani – da sedaj bolje razume, da raj ne pomeni imeti nekaj v obilju, dobiti neko nagrado, temveč vstopiti v drugega. Točno to govori tudi Jezus. Ko moli za nas, svojega Očeta prosi, da bi bili vsi eno, kakor sta On in njegov Oče eno. Tako, da živita drug v drugem. Da hkrati živita življenje drug drugega. Ne bom pesniški, prav nič. Vstopiti v drugega ni samo lepa metafora. Ne, zelo krvava stvar je to. Pomeni namreč pustiti, da te njegovo življenje prizadene. Da si pustiš razumeti, zakaj je tak, kot je. Da torej z njim živiš njegove padce in njegove čudaškosti. Da z njim gledaš tako dolgo, dokler ne vidiš vsaj približno tako, kot vidi on. Da lahko svoje besede in dejanja upravičiš ne s svojimi, ampak z njegovimi razlogi. Zato zame več od vseh sladkobnih besed, od vseh obljub, ki jih damo, pa jih nismo zmožni izpol...